Za upanje gre!

Resnica vas bo osvobodila. (Jn 8,32)

Promocija homoseksualnosti v šolah

Besedilo iz priloženega videa: "Angleška vlada namerava sprejeti zakon, ki bo med drugim primoral šole k poučevanju homoseksualne spolnosti in odnosov in sicer otrokom vseh starosti v vseh šolah. Štirinajst osnovnih šol v Angliji trenutno izvaja pilotske projekte seznanjanja otrok s homosekusalnostjo. Zakon, imenovan Regulacije spolne orientacije je šel skozi parlament po hitrem postopku, in se izognil širši javni debati.
Spodnji filmski prizor je sicer odigran, vendar utemeljen na neposrednem pričevanju učiteljev ter nazorno pokaže, kaj se bo z našimi otroci dogajalo v šolah v bližnji prihodnosti. Kmalu bodo takšni prizori postali realnost."

Dolžina videa: 3 minute, 14 sekund

Link: http://www.youtube.com/watch?v=m4CuHn5AyVE

In še prosti prevod prizora iz videa: "Otroci, danes se bomo pogovarjali o odnosih in o dejstvu, da za primerno družino ni potrebno, da bi imeli oba starša, očka in mamico. Če mislite, da drugačne družine niso dobre, potem ste homofobični. In to je zelo slaba stvar, in pomeni, da niste normalni. A ne? Pomembno je, da odkrijete, ali ste homoseksualci ali biseksualci. Kajti mi vsi smo v resnici biseksualni, kar pomeni, da so nam všeč spolni odnosi bodisi z moškimi bodisi z ženskami. Nekateri ljudje so preprosto homoseksualni, nekateri pa imajo spolne odnose le z nasprotnim spolom. Pomembna stvar, ki si jo bomo zapomnili, je, da je družina lahko kakršnakoli si jo pač želite. Lahko sta dva očka ali deset očkov, ali lahko imate dve mamici ali mnogo mamic in mnogo očkov, ki vsi uživajo v spolnosti drug z drugim. Jane, jokaš le iz razloga, ker si homofobična, ampak tukaj smo zato, da ti bomo pomagali to spremeniti. Vredu? No sedaj pa otroci poglejte tole sliko. Danes se bomo učili, kako eksperimentirati z vašimi telesi, da odkrijete ali ste homoseksualni. Zabavno se je igrati drug z drugim in kmalu boste odkrili, ali ste dejansko homoseksualni...."

Parada homoseksualcev v Svetem mestu

Vrhovno sodišče je zavrnilo tri peticije proti homoseksualni paradi v Jeruzalemu in 21. junija letos dovolilo omenjeni shod v Svetem mestu. Kot smo poročali v prejšnjem prispevku, bo nov zakon, ki bo omogočal prepoved tovrstnih parad v Jeruzalemu stopil v veljavo šele po končanem parlamentarnem postopku, t.j. leta 2008.

Včeraj se je tako v mestu na eni strani zbralo 2000 homoseksualcev, ki jih je moralo varovati kar 7000 policistov, in na drugi strani 3000 pravovernih Judov, ki so z molitvijo psalmov, drugi pa z javnim protestom izražali svoje nestrinjanje s takšno skrunitvijo Svetega mesta.

Jeruzalemski župan Uri Lupoliansky, minister za trgovino Eli Yishai in drugi so na sodišče vložili zahtevo po prepovedi parade homoseksualcev, a jim sodišče ni ugodilo, in sicer z utemeljitvijo, da je "svoboda izražanja - v tem primeru - nad določilom, ki prepoveduje kršitve javne dostojnosti".



Rebeka, ena od organizatork peticije, ki je lani zbrala več desettisoč podpisov proti homoseksualni paradi, je dejala: "Poudariti moram, da tukaj ne gre le za nasprotovanje homoseksualni paradi; z enako zavzetostjo bi bili tudi proti Mardi Grasu, heteroseksualni prireditvi, v kolikor bi jo organizatorji imeli namen prirediti tukaj. Jeruzalem namreč predstavlja duhovno dimenzijo sveta; je duhovni dragulj sveta, ki ga ne želimo omadeževati. Večina prebivalcev tega mesta ne želi seksualnih parad, ki poudarjajo nesramežljivost in niso dostojne. Posebno pa homoseksualnost ni nekaj, za kar bi si želeli, da bi bilo promovirano v Svetem mestu."

Izrael za prepoved gejevskih parad

Izraelski parlament (Kneset) je v začetku tega meseca z veliko večino (40 proti 23) potrdil zakonsko dopolnilo v prvem branju, s katerim bi omogočil prepoved parad homoseksualcev v Svetem mestu.

V razlagi omenjenega določila so poslanci poudarili, da je "Jeruzalem edinstveno mesto, sveto trem svetovnim religijam. Parade homoseksualcev prav v Jeruzalemu bi bile žaljive za vernike vseh svetovnih verstev".

Mnogi verniki in ljudje dobre volje v Jeruzalemu in po svetu so pozdravili odločitev izraelskih oblasti, ki so dale zeleno luč amandmaju z naslednjo vsebino: "Mestni svet Jeruzalema se pooblašča, da prepove mestne shode in parade iz razlogov motenja miru, žalitve javne občutljivosti ali iz verskih razlogov."

Ker je amandma komaj v postopku parlamentarnega sprejemanja, na letošnjo parado homoseksualcev v Jeruzalemu (21. junija 2007) ni vplival, zato je Odbor za preprečitev parade gnusobe (The Committee to Stop the Abomination Parade) s številnimi akcijami v obliki oglasnih jumbo plakatov ter z množično molitvijo opozoril na nedopustnost tovrstnih prireditev v Svetem mestu in organiziral množične proteste.

Več: Knesset Moves to Ban Gay March in Jerusalem

Jezus osvobaja in spreminja

Pričevanje Roya Franklina Simmonsa, člana ameriške ragbijske lige, ki je leta 1992 javno izpovedal, da je homoseksualec, leta 1997 pa je izvedel, da je okužen z virusom HIV. Naposled je doživel veliko osebno spreobrnjenje, ko je spoznal, da je homoseksualnost v nasprotju z Božjim načrtom. Predal se je Gospodu in čistosti.
"Hvala Bogu za Jezusa, ki je umrl za moje grehe. Spoznanje o Bogu, kako čudovit je in mogočen in čutenje Jezusove ljubezni - je čudovit občutek."

Družbi podtaknjena rafinirana homoseksualnost

Članek v pravniški reviji Regentske univerze razkriva načine delovanja, ki se jih poslužujejo istospolni aktivisti za trženje svojih idej.

V članku z naslovom "Prodaja homoseksualnosti Ameriki" predsednik sektorja za razvoj univerze, Paul Rondeau, razlaga, da je vzrok uspeha homoseksualnih gibanj v "jezikovni pomanjkljivosti" njihovega izrazoslovja.

"Prav uporaba besedne zveze 'gejevske pravice' dobro ponazarja dvoje: gre za retorični uspeh istospolnih aktivistov in hkrati za retorični problem, s katerim se spopadajo tisti, ki nasprotujejo njihovi kampanji za uveljavitev homoseksualnosti kot družbeno zaščitenega statusa. V razpravah o primernosti označevanja homoseksualnosti z besedo 'gay', prevladuje slednji pojem kot priljubljen evfemistični (omiljevalni) izraz, kajti iz isto-spolnosti odpravlja njeno spolno razsežnost in jo na ta način prikazuje v sprejemljivejši luči. Prav tako uporaba pojma 'pravice' predpostavlja, oz. nekako vnaprej določa okvir sleherne diskusije znotraj pro-gejevske doktrine; homoseksualci so zato bodisi 'upravičeni' bodisi 'prikrajšani'. Kakorkoli torej obrnemo, nasprotovanje je oteženo že na sami jezikovni ravni." [Preberite celoten prispevek (PDF)]

Rondeau poudarja, da obstajajo v Združenih državah načrtna prizadevanja za t.i. 'prečiščevanje' homoseksualnosti. Iz teh razlogov se popularni mediji pogosto izogibajo uporabe besednih zvez, ki namigujejo na '-spolnost' in namesto njih uporabljajo pojme 'gejevski' ali 'lezbični'. Po Rondeaujevem mnenju takšna taktika ni novost.

"Enako kot nas je tobačna industrija desetletja prepričevala, da ni nikakršnih povezav med rakom oz. drugimi boleznimi pljuč in srca ter kajenjem, so bili tudi istospolni aktivisti neverjetno uspešni v ustvarjanju distance - oz. v tihem prikrivanju informacij, ki imajo opravka - s posledicami istospolnega vedenja."

Rondeau trdi, da sprejemajo istospolni aktivisti zgolj pozitivne informacije, povezane s sadovi njihovega ravnanja, ne priznavajo pa, da je njihov življenjski stil vzrok za porast števila samomorov, duševnih motenj, nasilja v družini in uporabe drog. Po njegovem mnenju so Američani žrtve propagandne kampanje za dosego ravnodušnosti v odnosu do homoseksualnosti, kar dokazuje tudi zavzeto medijsko ustvarjanje pozitivnih podob homoseksualnosti.

"Poglejmo npr. najpomembnejše TV postaje," pravi Rondeau. "V družbi, kjer je zgolj 2% istospolno usmerjene populacije, skorajda ni večerne oddaje, ki ne bi bodisi prikazovala ali vsaj omenila zgodb, povezanih ali z viktimizacijo ali s poveličevanjem homoseksualcev."

Rondeau zaključuje svoj doktorski študij in pripravlja knjigo o svoji desetletni raziskavi na področju homoseksualnosti.
_______________________________________
Vir: 'Sanitized' Homosexuality Being Foisted on America, Researcher Says
Avtorja: Jim Brown and Jody Brown, 18. September, 2002, AgapePress je dovolilo objavo tega besedila © 2002 AgapePress all rights reserved, prevod: Luka Š.

Med svobodo in nestrpnostjo

V postmoderni družbi se v odnosu do problema istospolnih zvez "uveljavlja model tako imenovane Prokrustove postelje, ko je potrebno vse izenačiti za vsako ceno".

Nobenega dvoma ni, da je homoseksualnost stara toliko kot človeštvo samo, saj je vedno obstajal sicer majhen odstotek ljudi, ki jih privlači isti spol. Vendar pa je pojav homoseksualnosti po svoje zapleten in ambivalenten, saj ga je težko opredeliti kot bolezen, prav tako pa ga je težko opredeliti kot povsem normalno stanje. Dejstvo je namreč, da pri spolnem razmnoževanju lahko nastane novo življenje le z združitvijo ženske in moške spolne celice, ne pa morda iz dveh moških ali dveh ženskih spolnih celic, to pa tudi pomeni, da istospolna usmerjenost ne prispeva k razmnoževanju. Tudi sicer je pri ljudeh anatomija telesa prilagojena spolu tako, da sta moško in žensko telo med seboj kompatibilna. Lahko bi torej rekli, da v primeru homoseksualnosti ne gre za lastnost, ki bi bila povsem v skladu z naravo. Tako se pojavlja domneva, da je homoseksualnost posledica genskih mutacij, v novejšem času pa se pojavljajo mnenja, da je istospolna usmerjenost posledica zgodnje socializacije, kar pomeni, da naj bi ljudi naredilo za homoseksualce domače okolje ter družba.

Norme - le še stvar dogovora?

Ravno družbena razsežnost pojava homoseksualnosti pa je posebej v zadnjem času vedno večji problem. Če je bil še nekaj desetletij glavni problem istospolno usmerjenih oseb v tem, da se niso smele deklarirati kot istospolne (kaj šele to kazati z dejanji), če so hotele živeti kolikor toliko normalno, saj tako politični sistem (zakonodaja) kot tudi družba tega nista dopuščala in sta odklon od ustaljenih družbenih norm (heteroseksualna usmeritev) ostro sankcionirala (v mnogih islamskih državah homoseksualnost še danes velja za hud greh), je v zadnjih desetletjih prišlo do revolucionarnih sprememb pri družbenem pojmovanju spolnosti. To se je pokazalo tudi pri odnosu do istospolno usmerjenih oseb, ki jim je uspelo doseči, da so mnoge demokratične države umaknile represivno zakonodajo, usmerjene proti homoseksualcem. Uveljavilo se je namreč načelo, da med človekove pravice sodi tudi pravica do lastne spolne usmerjenosti, ki ni vedno večinska. S tem so istospolno usmerjene osebe vsaj formalno dobile enak status kot ostali državljani. Več težav pa je še vedno pri odnosu večinskega prebivalstva do istospolno usmerjenih oseb, saj je iluzorno pričakovati, da bi vsakdo strpno sprejel pojav homoseksualnosti, ki hočeš nočeš predstavlja neke vrste odklon od ustaljenih družbenih norm.

Vendar pa je razvoj postmoderne v veliki večini evropskih držav – tudi v Sloveniji – prinesel s seboj tudi spremenjeno miselnost, po kateri družbene norme ne morejo biti vezane na naravo, morali ali celo Boga, pač pa naj bi bile zgolj rezultat družbenega dogovora, ki se lahko vsak trenutek spreminja. Po tej logiki bi lahko prišlo tudi do novega družbenega konsenza, da je heteroseksualna zveza nekaj manj normalnega od homoseksualne zveze. Ta sicer karikiran primer kaže na stranpoti tovrstne nove socialne mentalitete, ki je tako povsem razrahljala vezi med naravo, etiko in družbo. Etika je tako podrejena zgolj svobodi posameznika, na površje pa prihaja tisto, kar je prej veljalo za odklonilno. Nič nenavadnega torej, da se vedno glasneje pojavljajo zahteve po uveljavitvi porok istospolnih parov, upoštevajoč posvojitev otrok (kar je po eni strani pričakovano, saj homoseksualni pari svojih otrok po naravni poti ne morejo imeti). Takšne zahteve povsem odražajo temeljni postulat tovrstne miselnosti in sicer da je treba uveljaviti absolutno enakost vseh ljudi – po tej logiki imajo tudi homoseksualci enako pravico do poroke in svojih otrok kot heteroseksualci. Podobna dilema se je pojavila v Sloveniji leta 2001 ob referendumu o oplojevanju samskih žensk – zagovorniki novele so tedaj skušali javnost na vsak način prepričati, da ima vsaka ženska pravico biti mati, tudi če je samska in nima moškega. Kajti če nima naravnih pogojev, da postane mati, ji mora država omogočiti materinstvo in sicer z umetno oploditvijo na stroške davkoplačevalcev.

Izenačiti za vsako ceno

Odveč je na tem mestu ponavljati, kako zahrbtna in nevarna je lahko tovrstna mentaliteta, saj bi po tem principu lahko prišlo do vse več zahtev, ki bi prerasle v pravo izsiljevanje državne oblasti, ki bi morala deliti privilegije pod krinko »izenačevanja pravic«. Predstavljamo si lahko nekoga, ki zasluži sto tisoč tolarjev neto na mesec, in si zaželi avtomobil (na primer ferarri), vreden okrog 25 milijonov tolarjev. Sam ne bi bil sposoben odplačati avtomobila (razen če je prihranil ali kaj podedoval). Mu je zaradi tega, ker sam ni sposoben kupiti dragega avtomobila, država dolžna zagotoviti ta avtomobil, da bo izenačen s pravicami tistih, ki ta avtomobil že imajo? Verjetno ne. Vse to kaže na to, da se v sodobni postmoderni družbi čezmerno poudarja človekove pravice, pozablja pa na človekove dolžnosti. In kar je še huje – odpravlja se bogastvo različnosti in pravičnost glede na različnost položajev, uveljavlja pa se model tako imenovane Prokrustove postelje, ko je potrebno vse izenačiti za vsako ceno.

V tem kontekstu močno izstopa ravno problem statusa istospolnih oseb v Sloveniji. Leta 2005 je bil namreč v Sloveniji končno sprejet zakon, ki ureja status istospolno usmerjenih oseb, na katerega je bilo treba čakati več kot deset let, ko je bilo mogoče slišati le prazne obljube. Pomenljivo je, da je zakon sprejela politična opcija, ki je na oblasti šele od oktobra 2004 in velja za tradicionalno »neprijazno« homoseksualcem, medtem ko je levo-liberalni blok v minulih dvanajstih letih, ko je imel oblast, omenjenega zakona ni uspel spraviti skozi parlamentarno proceduro. Kaj natančno se je dogajalo in kaj sedanji zakon vsebuje, niti ni več pomembno. Istospolno usmerjene osebe so tako šele zdaj dosegle zakon, ki kolikor toliko ureja njihov status (jasno je, da noben zakon ni idealen), vendar je že kmalu sledila povsem užaljena reakcija gejevskih aktivistov, ki so v svojih javnih manifestacijah pravkar sprejeti zakon grobo napadli. V čigavem imenu?

Prometni znaki s prečrtanimi križi

Vprašamo se lahko, zakaj takšna reakcija na omenjeni zakon. Je morda vzrok dejstvo, da zakona ni sprejela »prava« politična opcija? Znana je namreč velika alergija gejevskih aktivistov na politično opcijo, ki jo v javnosti poznamo kot desno in naj bi bila že po definiciji nestrpna, izključevalna in celo zatiralska (takšna podoba »desnice« se je v minulih dvanajstih letih povsem uveljavila v medijih, vendar pa so lanske državnozborske volitve pokazale, da se volilci prej ali slej naveličajo poslušanja vedno enih in istih fraz). Da seveda ne govorimo o Cerkvi, ki naj bi predstavljala glavnega krivca za slab položaj gejev in lezbijk. Znano je namreč, da je gejevska aktivistična srenja do Cerkve in krščanstva neizprosna – s Cerkvijo ni kompromisov. Nič nenavadnega torej, da se na javnih manifestacijah homoseksualcev pojavljajo prometni znaki s prečrtanimi križi, ki jasno kažejo odnos ne samo do Cerkve kot celote, pač pa tudi do vernih ljudi in krščanstva kot takega.

Nasprotovanje = homofobija?

Takšni in podobni ekscesi seveda mečejo slabo luč zlasti nad tiste gejevske aktiviste, ki že leta in leta tožijo zaradi nestrpnosti slovenske družbe do istospolno usmerjenih oseb. Sodeč po njihovih izjavah bi lahko sklepali, da je Slovenija glede (ne)strpnosti do homoseksualcev nič manj kot črna ovca in da je nestrpnosti pri nas zelo veliko. Vendar se je doslej vedno izkazalo, da je šlo v primeru napadov na homoseksualce za ekscese nestrpnih posameznikov, medtem ko so parade ponosov in podobne manifestacije skoraj vedno minile brez ekcesov (glede na dobro medijsko pokritost bi novinarji zelo težko spregledali kakšen primer nasilja zaradi homofobije). Pojavlja se torej vprašanje: ali je nasprotovanje homoseksualnim porokam in posvojitvam otrok že homofobija? Demokratičen političen prostor s kolikor toliko razvito civilno družbo bi verjetno razvil normalen diskurz o teh vprašanjih in ne bi prihajalo do pojavov, kakršnim smo priča v Sloveniji, ko se kritičnim stališčem do homoseksualnih porok odreka legitimnost in jih celo mečejo v isti koš s pravimi nestrpneži. Žalostno je, da pri tem početju sekundirajo celo mnogi politiki in novinarji. Na mestu pa je tudi vprašanje, kako spodobno je promoviranje spolne usmerjenosti na ulici, saj spolnost nenazadnje sodi v človekovo intimno sfero. A to je že druga zgodba.

Gašper Blažič
______________________________________
Nagrajeni prispevek natečaja na Kapis.org 16.8.2005

Resnica šteje

Resnica šteje. In taki ste bili nekateri. Toda bili ste umiti, posvečeni ste bili, opravičeni ste bili v imenu Gospoda Jezusa Kristusa in v Duhu našega Boga. (1 Kor 6,11)

Svoboda je realnost. Exodus Youth

Resnica o homoseksualnem gibanju

Marca leta 1997 je Zveza učiteljev (B.C. Teachers Federation) z veliko večino glasovala v prid razvijajočim se programom in zastavljenim ciljem za odpravo “homofobije” in “heteroseksizma” iz šolskega sistema. Medtem, ko se zdi, da predstavlja enodušno soglasje o potrebi po zmanjšanju trpinčenja oz. sovraštva do katerekoli manjšinske skupine dober cilj, pa vneto zagovarjanje odprave heteroseksizma vključuje tudi pripravljenost družbe na sprejetje homoseksualnosti kot zdrave, normalne, sprejemljive in moralno enakovredne heteroseksualnosti. Današnja izboljšana družbena podoba "gejevske komune" je v veliki meri dolžna zahvalo pristranskim medijskim novicam, ki prikazujejo le majhen delež resničnih dejstev o homoseksualnem življenjskem slogu. Nekatera teh dejstev zato navajamo tukaj.

Mit o desetih odstotkih

Trditev homoseksualne skupnosti, da je deset odstotkov prebivalstva istospolno usmerjenega, je napačna. Ta predstava, ki temelji na Kinseyevi raziskavi (iz leta 1948), ne velja več kot zanesljiva raziskava zaradi Kinseyeve pomanjkljive metodologije in napačne razlage dobljenih rezultatov. Kinsey je izprašal 5.300 oseb, če so se v zadnjih treh letih udeležile homoseksualnih dejanj. Vendar so te osebe bile predvsem zaporniki, spolni prestopniki, posamezniki v postopku zdravljenja spolnih motenj, moški prostituti in voditelji homoseksualnih skupin. Deset-odstotni izračun je bil torej napačno prenesen na ostalo populacijo.

Za primerjavo: raziskava spolnega vedenja iz leta 1994 je pokazala na vpletenost v istospolne dejavnosti med 2,6% moškimi in 1,2% ženskami. Popolnoma homoseksualno aktivni zavzemajo mesto med 1 in 1,3 odstotka, med odraščajočimi je odstotek še manjši (0,7% fantje in 0,2% dekleta), kar se ujema z raziskavo iz leta 1992, ki je zajela vzorec 36.741 sodelujočih. Do skoraj enakega števila odstotkov so prišli tudi v nekaterih drugih državah kot sta Britanija in Francija.

Vrojeno ali privzgojeno?

Prepričanje v dednost oz. prirojenost homoseksualnosti, ki je eden glavnih argumentov zagovornikov gejevskega gibanja, se je uveljavilo na podlagi razvijanja specifičnega izrazja. Sklicevanje na “spolno nagnjenje” (ang. "sexual preference") so nadomestili s “spolno usmerjenostjo” (ang. "sexual orientation"), toda trditev o genski podlagi homoseksualnosti še zmeraj ni preveč prepričljiva.

Najpogosteje navajana raziskava s strani zagovornikov istospolno usmerjenih je študija Simona LeVaya, ki je odkril, da so se hipotalamusi 19 moških, ki so umrli zaradi AIDS-a, po velikosti znatno razlikovali od domnevno heteroseksualnih možgan. Poročevalec gejevskega časopisa je razkril LeVayevo površno raziskavo, namreč, LeVay je sam priznal, da ni zagotovo vedel za spolno usmerjenost katere od kontrolnih skupin, ampak je le predvideval, da je njihova usmerjenost heteroseksualna. Navsezadnje, če je približno 25% umrlih za AIDS-em utrpelo odpoved živcev, bi nenormalnost hipotalamusa lahko pripisali bolezni sami.

Zaradi pomanjkanja sorodnih primerjalnih skupin ločeno vzgojenih dvojčkov so bile na podoben način negativno ocenjene tudi študije le teh, prav tako pa so bile ovržene zaradi neustreznega števila osebkov, iz česar ni bilo mogoče izpeljati zanesljivih zaključkov. Dejansko so genetski raziskovalci na kolumbijski in harvardski univerzi prišli do zaključka, da obe raziskavi prinašata več dokazov za vpliv okolja na razvoj homoseksualnosti kot za vpliv genske zasnove.

Dodatna študija je pred kratkim raziskovala predel X kromosoma, ki je bil podoben v 33 primerih od 40 nizov istospolno usmerjenih bratov. Odkritje je nemudoma vodilo v zgrešeno domnevo, objavljeno tudi v medijih, da naj bi bil najden “gejevski gen”.

V resnici pa predel kromosoma, ki je bil opisan, vsebuje na stotine genov, ki bi lahko šifrirali neznansko število lastnosti. Navsezadnje je ostalo sedem nizov istospolno usmerjenih bratov, ki niso imeli tega genskega znamenja. Ker so bili fantje v sorodu, so vplivi okolja in izkušnje enako verjetni razlogi za istospolno usmerjenost bratov dvojčkov. Bržkone je način vzgoje podobno vplival na spolno orientacijo. Niti Časopis o človeški spolnosti (Journal of Human Sexuality) ni podprl teorije “gejevskega gena” oz. “gejevskih možganov”.

Zdrav, ne-tvegan življenjski slog

Zdravstveno tveganje, ki je povezano s homoseksualnim življenjskim slogom, je v medijih poredkoma predstavljeno, čeprav je strahovito visoko in dobro dokumentirano. Npr.: med ameriškimi primeri AIDS-a je bilo v heteroseksualnih odnosih okuženih samo 9% ljudi in 2% pri prejemu krvnih transfuzij. Težišče okužb je na homoseksualni praksi in intravenoznem vbrizgavanju drog. Kanadska raziskava o okužbi z virusom HIV iz leta 1996 je poročala, da je bilo 40% istospolno usmerjenih mladih v Vancouvru v zadnjem letu vpletenih v nezaščitene analne spolne odnose. Istega leta je prav tako Health Canada sporočil, da je do 90% moških primerov AIDS-a prišlo s homoseksualno ali biseksualno aktivnostjo.

Okuženost s HIV-om je neposredno povezana s številom partnerjev, ki jih ima oseba. Kakšna je sploh stopnja sprejemljivosti monogamnosti ali celo “zvestobe” med homoseksualci, ki živijo skupaj? Raziskovalca istospolne usmerjenosti dr. David McWhirter in dr. Andrew Mattison sta ugotovila, da bi manj kot 5% istospolno usmerjenih mogli uvrstiti med monogamne, in noben par zvestobe ni obdržal več kot 60 mesecev.

Kanadska raziskava homoseksualnih in biseksualnih moških iz leta 1993 je zabeležila, da gleda na zvezo kot monogamno skupnost manj kot polovica tistih, ki so v trajnejšem odnosu. 46,7% vprašanih je v zadnjem letu zamenjalo več kot 6 partnerjev. Avtorji raziskave so pripomnili, da “je znano, da si moški monogamijo predstavljajo drugače. Moški imenujejo monogamen odnos tudi zvezo, ki traja le nekaj tednov ali mesecev. Serijska monogamija bi morala biti navedena v programih zdravstvenega pouka."

Tveganje samomora

Zagovorniki istospolno usmerjenih opravičujejo svoje zahteve po homoseksualno-prijaznih šolskih programih s sklicevanjem na visoko stopnjo samomorilnosti med homoseksualci. Ta logika temelji na podatkih, ki jih je objavil istospolno usmerjen socialni delavec in aktivist Paul Gibson iz San Francisca. Njegovi izsledki so bili kasneje leta 1989 vključeni v poročilo posebnega zveznega projekta za preprečevanje samomorov. Gibson je zatrjeval, da se med gejevsko mladino zgodi prek 30% samomorov in da je istospolna usmeritev glavni vzrok za njihovo smrt, ki naj bi bila posledica "vase obrnjene homofobije."

Gibson je svoje podatke zbiral po zatočiščih za istospolno usmerjene ubežnike iz problematičnih okolij, med mladimi brezdomci širom po mestih Združenih držav, svoje zaključke pa je podkrepil s Kinseyevo sporno raziskavo. Gibsonov dokument ni bil doslej "nikoli podvržen resni strokovni preverbi, ki se običajno zahteva za objavo v znanstveni reviji, a prav tako ni odkril nič novega," zatrjuje David Schaffer, psihiater in specialist za mladoletniške samomore na kolumbijski univerzi.

Anketa, ki jo je opravil Gallup leta 1991 med 1152 najstniki, je pokazala, da jih je 15% nameravalo narediti samomor, toda nobeden izmed njih ni izjavil, da bi bilo to povezano z njihovo spolno orientacijo. V neobjavljeni študiji, ki jo je na washingtonski univerzi v Seattlu opravila Leona L. Eggert, je med 64 mladimi iz visoko tvegane skupine samo eden od vprašanih kot glavno spodbudo za njegov naklep samomora navedel svojo spolno usmerjenost.

Nezmožnost spremembe

Ali lahko nekdo, ki meni, da je homoseksualen, preide k heteroseksualnosti? Kratek odgovor je: DA. Toda mnogi geji že sam tak predlog čutijo kot žalitev njihovega dostojanstva. Vendarle je vedenjska terapija že v mnogih primerih odkrila svoj trajen uspeh povrnitve spolne identitete: v 65% primerov po petletnem spremljanju in v 71% po šestletnem spremljanju, kakor poročata poznana ameriška seksološka raziskovalca Masters in Johnson (1979). Celo Kinsey je zabeležil preko 80 primerov uspešne “popravne terapije”.

Exodus International je organizacija za podporo in svetovanje homoseksualcem, ki želijo preiti k heteroseksualnosti. Poročajo, da je izmed tisočev strank, katerim so pomagali, 80 do 85% utrpelo spolno nadlegovanje pred 12 letom, 90% jih je bilo "nasilno ločenih" od njihovih staršev istega spola (po navadi zaradi razveze ali alkoholizma), in 90% jih je v otroštvu trpelo poniževanja in stigmatiziranje s strani vrstnikov in vzgojiteljev.

V času, ko je istospolna skupnost deležna večje pozornosti kot kdajkoli, je ključnega pomena, da oblikovalci politike in vzgojitelji natančno pretehtajo, ali je vzgoja, ki predstavlja homoseksualnost kot normalno, zdravo in enakovredno heteroseksualnosti res v večje dobro otrokom. Poučevanje o sprejemanju in spoštovanju vseh ljudi je nujno in pravilno. Otroci se lahko naučijo sprejemati in ceniti druge kljub medsebojnim razlikam - vendar ne v obliki vojskovanja proti homofobiji, ampak v okviru splošnega preperečevanja pojavov nestrpnosti v družbi.

vir: THE GAY MOVEMENT - The Truth
avtorja: Chris Kempling in Alison McKay

Focus on the Family je dovolilo objavo tega besedila
©2004 Focus on the Family (Canada) Association. All rights reserved.

Homoseksualci žrtvam vbrizgavali okuženo kri

HIV pozitivni homoseksualci na Nizozemskem posiljevali moške

Nizozemce te dni vznemirja novica, da je skupina HIV pozitivnih homoseksualcev omamila in nato posilila več moških ter jih tako namerno okužila s smrtonosnim virusom. Afera, ki polni prve strani vseh nizozemskih medijev, je prišla v javnost v sredo, ko je policija sporočila, da je pred dvema tednoma aretirala tri HIV pozitivne istospolno usmerjene moške, ki jih je več žrtev obtožilo posilstev in namerne povzročitve telesnih poškodb.

Obtoženi so žrtve privabljali preko spletnih klepetalnic, namenjenih spoznavanju istospolno usmerjenih. Potem ko so jih omamili, so jih spolno zlorabili, nekaterim pa so celo vbrizgavali okuženo kri. Policija je aretirala še četrtega moškega, ki je omenjeno trojico oskrboval s t.i. plesnimi drogami, kot sta ecstasy in GHB, sicer znan kot "date rape" droga.

Kot je povedal vodja policije v mestu Groningen na severu države Ronald Zwarter, sta dva osumljenca, stara 33 in 48 let, zločine že priznala. Kot motiv sta navedla vzburjenje, ki sta ga ob tem doživljala, poleg tega pa naj bi se s tem, ko bi se povečalo število okuženih s HIV, povečale tudi njune možnosti za nezaščitene spolne odnose.

Homoseksualna strategija

Razkritje temeljne grožnje verski svobodi v današnjem času

Recenzija knjige The Homosexual Agenda: Exposing The Principal Threat To Religious Freedom Today. Avtorja knjige: Alan Sears in Craig Osten. Avtorica recenzije: Sandra Alexander

OPOZORILO! Pričujoča knjiga ne izraža nestrpnosti ali kakršnekoli oblike diskriminacije istospolno usmerjenih ljudi ampak kritično ocenjuje strategijo homoseksualnega aktivizma! Glede ljudi s homoseksualnim nagnjenjem pa avtorja knjige Sears and Osten ves čas jasno poudarjata: Bog Svetega pisma ljubi vsakega človeka neglede na spolno usmeritev. A vsi ljudje grešimo in Bog je tisti, ki odpušča vsakršen greh, tudi homoseksualna dejanja. Sveto pismo vsakogar od nas, posebno Kristjane, spodbuja k zavzemanju za Resnico in Ljubezen. Molk Kristjana bi bil vpričo uničujočih posledic življenja v grehu dejansko znamenje neljubečega ravnanja, v nasprotju s krščansko poklicanostjo biti "sol in luč". Avtorja prav tako jasno povesta, da za vsakogar obstaja upanje: mnogim se je v luči Božje milosti že uspelo izviti iz destruktivnega obroča homoseksualnega ravnanja.

V uvodu knjige Homoseksualna strategija si Sears in Osten zastavita vprašanje: "Kako daleč v smeri svojega cilja po nebrzdanem spolnem vedenju in utišanju Cerkve so nas doslej pripeljali homoseksualni aktivisti?" (str. 14) V nadaljevanju nato opisujeta štiri faze, ki vodijo v moralni razkroj kulture. Po hitrem prehodu prvih dveh faz homoseksualci trenutno zaključujejo tretjo (t.i. 'fazo mobilizacije'), ki predstavlja razvijanje ljudskega izrazosloja in strategijo predstavitve njihovega primera javnosti.

Reprogramacija družbe v 6 točkah

"[Homoseksualni pravniki] so preoblikovali bistvo homoseksualnega vprašanja, tako da so ga izvzeli iz moralnega področja in ga prestavili na področje 'človekovih pravic'. Tisti, ki so takšni argumentaciji nasprotovali, so bili označeni kot 'sovražni' in 'nestrpni' do tistih, ki so 'drugačni' - čeprav se slednji razlikujejo zgolj po izbiri spolnega vedenja." (str. 14) Taka strategija seveda deluje, kajti "preoblikovanje homoseksualnega vprašanja iz moralne norme v osebno izbiro posledično povzroči tudi reprogramacijo družbe, v kateri postanejo argumenti gejevskih skupin dejansko veljavni, sprejemljive pa postanejo tudi zahteve po posebnih privilegijih zaradi storjenih 'krivic' in po sprejetju vedenja". Gre za četrto fazo t.i. 'legitimizacije'. (str. 14) Avtorja opozarjata, da smo to fazo že dosegli in se sprašujeta: "Kako lahko procent ali dva populacije doseže tako velik uspeh v spreminjanju ameriške kulture in omejevanju verske svobode?" (str. 17)

Del odgovora na omenjeno vprašanje najdemo v dveh publikacijah (iz leta 1987 in 1989) avtorjev Marshalla Kirka and Hunterja Madsena. Njuna strategija spreminjanja ameriškega pogleda na homoseksualno prakso vključuje šest točk:

1. Govoriti o gejih in 'gejevstvu' kolikor je mogoče glasno in pogosto. (Odločna vztrajnost bo razvodenila argumetacijo nasprotnikov.)
2. Prikazovati geje kot žrtve, ne kot nasilne izzivalce.
3. Zagovornike homoseksualcev prikazovati kot zagovornike "pravičnosti".
4. Geje upodabljati kot dobre. (Pomislimo na medije, ki gejevski karakter zmeraj predstavljajo kot herojski.)
5. Nasprotnike prikazovati v slabi luči.
6. Potegovati se za finančna sredstva. (Pridobiti podporo za homoseksualno 'stvar' s strani ameriškega gospodarstva in velikih fundacij.) (str. 18)

Nasprotovanje moralni avtoriteti Krščanstva

Kirk in Madsen sta se zavedala, da bodo Kristjani, katerih vera temelji na Svetem pismu, glavni nasprotniki legalizacije homoseksualnosti zaradi svoje vere v biblični nauk o "nenaravnosti" in "grešnosti" homoseksualnosti. Temu je po njunih besedah potrebno nasprotovati: "Moralno avtoriteto homofobnih cerkva je mogoče spodkopati, če jih prikazujemo kot zastarele nazadnjake, ki so daleč za časom in sodobnimi dognanji psihologije. Velikemu vplivu institucionalnih religij pa je potrebno zoperstaviti še vplivnejšo silo znanosti in javnega mnenja... Takšna ne-sveta zaveza se je doslej zoper Cerkev že izkazala za učinkovito pri vprašanjih kot sta npr. ločitev in splav." (str. 20) K temu Kirk in Madsen dodajata: "Anti-geje nameravamo prikazati tako umazane, da se bo vsak povprečen Američan želel distancirati od takšnega tipa ljudi." (str. 23)

Aktivna povezanost z gospodarstvom

Homoseksualci so vzpostavili močne povezave z ameriškim gospodarstvom. Nacionalni gejevsko lezbični aktivizem (NGLTF) v svojem priročniku za usposabljanje svetuje: "Da bi pri svojem delodajalcu uveljavili ugodnost, ki izhaja iz sklenitve partnerstva, vztrajajte da podjetje v svojo nediskriminacijsko polico vključi tudi spolno usmerjenost..." (str. 153) Ta strategija se je doslej izkazala za izredno učinkovito. "Dopolnilo o spolni usmerjenosti je postalo nekakšen Trojanski konj za uveljavitev ugodnosti iz sklenitve partnerstva..." (str. 153) Sears in Osten poročata, da "petsto podjetij odvaja 31% svojega premoženja na račun sklenitve partnerske zveze, petdeset podjetij pa kar 82%." (str. 151)

"Dobro je dokumentirano, da imajo združenja homoseksualcev veliko višjo stopnjo neto dohodka za razliko od večine družin." (str. 156) Zato se korporacije verižno povezujejo, da bi prejele svoj delež 'homoseksualnih' dolarjev. "Subaru npr. ponosno zatrjuje, da je njihovo podjetje najboljša izbira za lezbične pare." (str. 159) Pri United Airlines so bili leta 2000 zaradi pritiskov primorani v podpis novega triletnega partnerstva z (gejevsko pravno in izobraževalno) organizacijo Lambda. Ugodnosti tega partnerstva so vključevale tri leta letalskih prevozov Lambdinih ekip." (str. 160) Avtorja postavljata pomenljivo dilemo: "Si predstavljate koliko prahu bi v medijih dvignili radikalni homoseksualni aktivisti, če bi npr. Delta Airlines ponudila triletne ugodnosti Baptistični cerkvi v podporo njenega nasprotovanja Lambdi?" (str. 160) / Lambda namreč nasprotuje Baptistični cerkvi. (op.p.)

Vendar denarne ugodnosti niso edini cilj homoseksualcev. Pri različnih tečajih usposabljanja za zaposlene v številnih podjetjih in vladnih organizacijah se "odkrito norčujejo iz bibličnih pogledov na homoseksualno vedenje in poroko." (str. 156) "Radikalna homoseksualna strategija nikakor ni usmerjena k strpnosti; gre za zahtevo po sprejetju in odobravanju homoseksualne spolnosti in sorodnih obnašanj - pa čeprav v brk in na stroške drugih." (str. 156)

Izvajanje pritiskov na šolstvo

Druga tarča homoseksualcev je javno šolstvo. "Po mnenju Nacionalne izobraževalne zveze in njenih zaveznikov je potrebno otroke učiti, da je spolna usmerjenost spremenljiva (fluid) (kar predstavlja zanimivo kontradikcijo, saj homoseksualni aktivisti zagovarjajo genetski izvor svojega vedenja), da samo 'nestrpne religije' ne sprejemajo homoseksualnmega vedenja, in da za tiste, ki so bili kdaj udeleženi v homoseksualnem dejanju, ni več drugačne izbire. Nasprotni pogledi niso dovoljeni. Gre torej za utišanje vere, spodkopanje starševskih vrednot in zavajanje dovzetnih otrok v odobravanje vedenj, ki pogosto vodijo posameznika v končno samouničenje." (str. 51) Drži, kakor se je izrazil časopisni novinar David Gelman: "V državnih srednjih šolah je multikulturnost zamenjala multiseksualnost... zdi se, da se vse več študentov javno opredeljuje kot istospolno usmerjeni in da se tako opredeljuje vse več mlajših." (str. 50)

"Indoktrinacija, ki se vrši v našem javnem šolstvu, ima močan vpliv na oblikovanje mladostnikovega stališča do homoseksualne prakse. Zogbyjeva mednarodna raziskava iz leta 2001 ugotavlja, da je 85% srednješolcev iz višjih razredov mnenja, da mora družba odobravati homoseksualne moške in lezbijke..., dve tretjini jih meni, da bi morale biti istospolne poroke dovoljene. 80% protestantskih študentov je celo podprlo zakonski predlog t.i. "kaznivega dejanja sovraštva" (hate-crimes), ki pa je v svoji sedanji obliki namenjen predvsem utišanju verskih stališč glede homoseksualne prakse." (str. 67)

Univerze danes aktivno novačijo homoseksualce, nekatere celo s "prilagajanjem študentskih nastanitev v domovih, ki ustrezajo njihovemu homoseksualnemu načinu življenja". (str. 76) Steve Hayner, nekdanji predsednik krščanske bratovščine InterVarsity, poroča, da se je morala njihova krščanska organizacija v zadnjih dveh letih boriti za pravico do svojega obstoja večkrat kot prej v 55 letih obstoja skupaj. "In ne gre le za nas - to je zadelo tudi Katoličane, Muslimane in druge. Vedno bolj se soočamo z nasprotovanjem svobodi verskega izražanja." (str. 72) "Medtem ko so se verni študenti prisiljeni vsak dan strpno soočati z obnašanji, ki so zanje žaljiva, so tisti, ki homoseksualnost prakticirajo, vsestransko zaščiteni, pa čeprav na račun pravic drugih." (str. 77)

Homoseksualizacija družbe vodi v promocijo pedofilije

"Homoseksualne 'aktivnosti' v okviru univerz so v zadnjem času naredile nov nevaren korak - v smeri promocije spolnega razmerja med odraslimi in otroci, znanega kot pedofilija." (str. 83) Novinar U.S. News in World Reporta John Leo piše, da je bilo opaziti "trend v smeri promocije pedofilije v akademskih krogih že leta 1981." (str. 85) "Profesor Harris Mirkin iz Univerze v Missouriju je izdal študijo (podprto z davkoplačevalskim denarjem), v kateri primerja 'moralno paniko', povezano s pedofilijo, nekdanjim 'panikam', povezanim s feminizmom in homoseksualnostjo."

Sheldon Steinbach iz Ameriškega sveta za izobraževanje dodaja svoj komentar: "Današnje krivoverstvo pogosto preraste v jutrišnjo pravovernost." (str. 85) "Ta izjava je izjemno srhljiva a hkrati izjemno resnična. Tako kot je homoseksualna praksa postala danes sprejemljiva pravovernost na univerzitetnem področju, krščanstvo in pravoverno judovstvo pa herezija, se na enak način formira postopna toleranca do pedofilije. Zaradi homoseksualne strategije, ki kontinuirano seksualizira našo kulturo, so postala nekdaj prepovedana vedenja danes zgolj alternativni življenjski stili. Posledično to pomeni ogroženo dobrobit miljonov otrok kot tudi ogroženost pravice staršev do zaščite svojih otrok pred spolnim izkoriščanjem." (str. 86)

Poroka le še poljubna kombinacija posameznikov

"Napadena družina" je naslov enega od poglavij v knjigi in citat Stanleya Kurtza, kolumnista revije National Review. Kurtz predvideva: "V primeru, da le ena od držav legalizira istospolno poroko, bo nacijo zajela divja pravna, politična in kulturna vojna..., ki se bo širila iz države v državo, sodišča se bodo znašla v kaotičnem stanju, argumenti v prid istospolne poroke pa bodo prerasli v zahteve po njeni ustavni zaščiti na zvezni ravni. Ustavno klavzulo enakopravne zaščite (equal-protection clause) istospolnih porok bodo morala spoštovati tudi vsa sodišča." (str. 89) "Z razširitvijo definicije zakonske zveze na istospolne partnerje se bo odprla Pandorina skrinjica, in poroka bo naposled le še poljubna kombinacija posameznikov." Nenazadnje, če se imata pravico poročiti dva moška oz. dve ženski, zakaj bi morali nasprotovati poroki enega moškega s tremi ženskami, ali dveh moških z eno žensko, ali celo s šimpanzom oz. psom?" (str. 94) Avtorja dokazujeta, da bo dodelitvi zakonitega statusa istospolnim in drugim partnerstvom sledila nagla sprememba tradicionalnega pojmovanja zakonske zveze, ki je temeljila na monogamnosti in zvestobi. Študija, ki sta jo izvedla psihologa Rothbaum in Solomon, razkriva: "79% poročenih heteroseksualcev meni, da je ne-monogamnost slaba. Vendar enako meni le 34% homoseksualnih moških, ki niso v civilni zvezi in 50% tistih, ki so." (str.95) Razkrit homoseksualni pisec Andrew Sullivan trdi, "da čutijo homoseksualci neke vrste 'potrebo po zunajzakonskih izletih', zato je istospolna zveza med vsemi poročenimi pari najbolj tolerantna do prešuštva." (str. 95)

Vojna zoper Cerkev

Kako se ameriška Cerkev odziva na omenjene pojave, ki predstavljajo grožnjo za ameriško družbo, posebno še za versko svobodo krščanskih cerkva? Sears in Osten navajata primere cerkva, ki so poskušale ostati zveste bibličnemu nauku. V začetku decembra 1989 so člani militantne homoseksualne skupine ACT-UP v newyorški katedrali Sv. Patrika prekinili verski obred s kričanjem in se priklenili k cerkvenim klopem. "Eden od razdraženih posameznikov je prišel do oltarja, pograbil hostijo in jo vrgel po tleh." (str. 117) Duhovnik floridske Prezbiterijanske cerkve Howard Edington "je bil s strani nekaterih članov svoje kongregacije prisiljen k upokojitvi zaradi javnega nasprotovanja posvečevanju istospolno usmerjenih pastorjev ter istospolnim porokam in ker je bil v svojih pridigah kritičen do mestne pro-homoseksualne politike." (str. 122) To je le droben utrinek iz vojne, ki so jo radikalni homoseksualni aktivisti začeli uprizarjati zoper Cerkev. Gre za vojno, v kateri bo Cerkev bodisi v celoti kapitulirala in sprejela homoseksualno prakso neoziraje se na biblični nauk, bodisi se bo znašla pod močnimi zunanjimi in notranjimi pritiski zaradi svojega jasnega svetopisemskega prepričanja." (str. 118)

Pričujoča knjiga je dragoceno branje za vsakogar, ki želi spoznati resnično naravo homoseksualnega gibanja in srhljivo pot, na katero nas vodi.
_______________________________
vir: http://www.intellectualconservative.com/article3520.html
Ga. Sandra Alexander je dovolila objavo te recenzije