Kaj je homofobija?

Spletna stran wearethinking.com v obliki kratkih sporočilnih spotov na jedrnat način opozarja na posledice uveljavljanja posebnih novodobnih pravic, ki dejansko temeljijo le na homoseksualni spolni praksi in ki s svojo logiko nimajo veliko skupnega ali celo spodnašajo tradicionalno pojmovanje državljanskih pravic v Združenih državah ("Civil rights are being hijacked!").

Posledice gejevske strategije se tudi marsikje drugod po svetu že konkretno uveljavljajo: gre predvsem za zahteve aktivistov po omejevanju svobode govora (npr. utišanja in stigmatizacije*** tistih, ki javno izražajo nestrinjanje s početjem istospolnih organizacij), potem gre za poskuse omejevanja svobode izražanja verskega prepričanja (kot je npr. izražanje mnenja, skladnega s Svetim pismom, namreč da so istospolna dejanja moralno nesprejemljiva), potem odrekanje pravic staršev do vzgoje otrok po starševskih vrednostnih kriterijih in podobno.


_____________________________________
*** Zagovornike tradicionalnih družinskih vrednot homoseksualni aktivisti v medijih pogosto označujejo s slabšalnimi oznakami, pretežno pa s 'homofobi', 'nestrpneži' ali kar 'prikritimi homoseksualci'...

Spitzerjeva politična korektnost

Spodnjo izjavo je dal dr. Robert Spitzer, profesor psihiatrije na Kolumbijski univerzi v Washingtonu, leta 2001.



Kasneje jo je zaradi močnih političnih pritiskov delno ublažil v smislu, da je sprememba homoseksualnega nagnjenja sicer možna a ne v tako veliki meri, kot je menil.

A originalna izjava (v pričujočem videu) je podana izredno prepričljivo, kar ji daje še dodatno verodostojnost. Kasneje je profesor priznal, da ni vedel, da se bo gejevsko vprašanje v ZDA politično tako močno razmahnilo. Ta njegova 'skesanost' pa seveda hkrati zbudi sum glede dejanske strokovnosti njegovih naknadnih 'popravkov' samega sebe.

Izrazita jasnost Spitzerjeve prvotne izjave (v zgornjem videu) namreč samo potrjuje, da je izsledke svojih raziskav namesto strokovnosti naposled podvrgel politični 'korektnosti' trenutne ameriške družbene elite.

Gora Brokeback - komentar v Družini

Avtor prispevka, objavljenega v Družini: Andraž Arko OFM (14.02.2006)

Verjetno ni potrebno prav posebej opisovati enega najslavnejših prizorov iz filmske klasike, ko sta se leta 1942 Humphrey Bogart in Ingrid Bergman v Casablanci strastno poljubila. Takrat se je to marsikomu zdelo naravnost škandalozno. Če v sodobnem filmu ne vidimo takšne scene, se nam zdi, da mu nekaj manjka. Zdi se nam celo, da je nekaj v filmu narobe, če glavni junak in junakinja takoj po prvem zmenku že ne pristaneta v postelji. Takega življenjskega sloga sicer ne odobravamo, vendar je to v filmih postala tako ustaljena praksa, da smo se nanjo že popolnoma navadili. Še več: če se to ne zgodi, se sprašujemo, če se mogoče nimata rada. Tako daleč nas je privedla ideologija normalizacije določenega neodobravanega vedenja.

Ko se določena provokacija ali življenjski slog uveljavi in postane nekaj popolnoma normalnega in vsakdanjega, gredo ustvarjalci naprej. Da se film lahko danes prebije iz povprečnosti, mora pokazati nekaj resnično fascinantnega, ekscentirčnega oziroma preprosto »odbitega«. Pri odnosih med protagonisti se to vidi na primer v tem, da po prvem randiju v postelji ne pristaneta več glavni junak in junakinja, ampak kar glavna junaka - to je pač danes moderno, trendovsko in hkrati dovolj provokativno, da se film prebije iz povprečja. Vsekakor pa je bolj kot provokacija v ospredju normalizacija: gejevstvo ne želi ostati na ravni subkulture, ampak se želi preko vseh družbenih por prebiti na raven obče kulture. In v tem kontekstu je film eno najučinkovitejših sredstev promocije in normalizacije gejevstva. V primeru gejevske romantične drame Gora Brokeback je to več kot očitno.

Film nas popelje v čudovite pokrajine wyominškega visokogorja, kjer mladca Ennis (Heath Ledger) in Jack (Jake Gyllenhaal) kot najemniška pastirja - kavboja preko poletja paseta ovce. Med njima se sčasoma razvije homoseksualno razmerje, ki si ga sprva celo zanikata. Ob koncu sezone odideta vsak na svoj konec. Kljub temu, da se oba poročita in imata tudi otroke, v njiju plamti spomin in hrepenenje po poletni romanci na gori Brokeback. Ko se po štirih letih ponovno srečata, se odločita, da bosta ohranila skrivno zvezo...

Gora Brokeback prikaže homoseksualni odnos med glavnima junakoma z enakimi merili, predvsem pa pristopi kot nam to prikazujejo romantične drame, ki imajo v ospredju tragično in neuslišano ljubezen med moškim in žensko. Tu žensko zamenja moški, vse ostalo ostane enako – erotika, strast, hrepenenje, bolečina, tragika, bolečina ob ločitvi, koprnenje, neuresničena ljubezen… Nekaj takega kot bi gledali Titanik, v katerem bi poleg Leonarda Di Caprija namesto Kate Winslet nastopil Brad Pitt.

Režiser Ang Lee, ki je leta 2000 s filmom Prežeči tiger, skriti zmaj prejel oskarja za najboljši tujejezični film, z gejevsko romantično dramo Gora Brokeback znova sega po zlatih kipcih. Film je namreč prejel kar osem nominacij, med drugim za najboljši film, režijo, glavno in stransko moško vlogo, stransko žensko vlogo in glasbo. Na beneškem filmskem festivalu je bil nagrajen z zlatim levom kot najboljši celovečerec. Nedavno pa je prejel tudi štiri zlate globuse in sicer za najboljši film, režijo, scenarij in glasbo.

Vse te nagrade in nominacije več kot očitno kažejo, da gre v ozadju za intenzivno gejevsko kampanjo, zaradi česar je film na Kitajskem prepovedan. Če je bila lani v ospredju kampanja za evtanazijo (Punčka za milijon dolarjev in Morje v meni – pri tem ne smemo spregledati tudi oskarjevca izpred devetih let – Angleški pacient), je potemtakem letos na sporedu gejevstvo. Z namenom, da bi ga promovirali in podstavili ob bok heterokseksualnim zvezam ter ga tako normalizirali.

Krzysztof Bosak: "Zaščitimo otroke pred gej aktivizmom"

Poljski minister za izobraževanje je 19. marca 2007 skupaj s Poljsko ligo družin predlagal nov predlog zakona, ki bi zaščitil otroke v državnih šolah pred "agresivno in obsceno homoseksualno propagando", ki prikazuje gejevski način življenja kot "normalen in sprejemljiv", piše katoliška poročevalska agencija CNA.

Nov zakon bo kaznoval ravnatelje, ki bodo dovolili homoseksualnim aktivistom obisk šol, kajti zakon mora zaščititi tudi pravico staršev, da "vzgajajo svoje otroke skladno s svojim vrednostnim sitemom".

"Homoseksualna strategija je grožnja svobodi" poudarja predstavnik Poljske lige družin Krzysztof Bosak. "Na Poljskem so homoseksualci poskušali z distribucijo zelo obscenih zloženk v šolah. To je potrebno preprečiti zavoljo otrok, da bi njihova varnost in svoboda ne bila ogrožena s stani takšnih nadlegovanj."


Bosak navaja vrsto zlorab, ki se dogajajo v državah, katere niso omejile homoseksualne strategije. "V Kanadi je sodišče preprečilo staršem, da bi smeli nasprotovati homoseksualni promociji v razredih svojih otrok."

Bosak navaja tudi primer iz Massachusettsa, "kjer je bil nek oče aretiran, ker je od ravnatelja zahteval, naj njegovega otroka opraviči izostanka od ur, kjer so promovirali homoseksualnost".

"V Angliji so uvedli celo šolski predmet, ki poučuje otroke o gejevski in lezbični zgodovini, kar ima v resnici malo opravka z zgodovino ali znanostjo, veliko pa z ideologijo, ki je škodljiva za otroke."

"Homoseksualni aktivisti želijo družbi vsiliti pogled, ki na homoseksualnost gleda kakor na normalno," trdi Bosak. "Razvidno je, kako gejevski način življenja uničuje zdravje ljudi, opazna je višja stopnja patologije, zasvojenosti, samomora, nasilja, zlorab med ljudmi, ki sprejemajo homoseksualni način življenja," je opozoril.

"To pa ni nekaj, kar naj bi učili naše otroke, da je normalno, naravno ali zdravo," je poudaril Bosak.

"Nihče ne napada oseb s homoseksualnim nagnjenjem," je še podčrtal, "nasprotujemo le nevarni politiki in družbenemu gibanju, ki izkorišča težave gejev za promocijo strategije, ki je nevarna za temelje naše civilizacije," je povedal Bosak.
___________________________________
Vir: Pro-family groups in Poland propose law to defend children from aggressive homosexual agenda

Srednje šole - tarče homoseksualnih aktivistov

V šolstvu, ki obsega širok spekter rednih in izven-šolskih dejavnosti, so v današnjem naglo in nepredvidljivo spreminjajočem se svetu naši mladi pogostokrat izpostavljeni marsičemu, o čemer starši skorajda ničesar ne vedo ali so napačno seznanjeni. Žal se v sodobnih razmerah prav šola pogostokrat izkaže ne samo kot ustanova, ki naj bi posredovala vzgojno izobraževalne vsebine ampak ponuja mladim še marsikaj drugega - nemalokrat moralno spornega, vzgojno neprimernega ali celo škodljivega.


Starši običajno ne vedo za te "šolske dejavnosti"

V Sloveniji se namreč predvsem v srednjih šolah srečujemo z vse večjim pritiskom t.i. gejevskih organizacij, ki jim srednješolci v svojem najobčutljivejšem obdobju osebnostnega zorenja predstavljajo pravzaprav temeljno ciljno skupino (zadnji zelo agresiven primer homoseksualnih aktivistov, o katerem bomo poročali v naslednjih dneh, je bil zabeležen na Poljskem, ki zaradi tega razmišlja celo o uveljavitvi posebne zakonodaje za zaščito družine).

Tako postaja mladostnik v dobi odraščanja, v fazi še ne povsem izgrajene osebne psihofizične in spolne identitete pravzaprav najranljivejša tarča gejevskih skupin. Gejevske aktivistične skupine s svojo dobro organiziranostjo, finančno pogostokrat podprto s strani države ali vplivnih lobijev, najpogosteje izrabljajo prav šolsko področje za prikazovanje homoseksualnega vedenja kot enega od alternativnih – celo mikavnih – življenjskih slogov. Starši, ki imajo moralne zadržke do homoseksualnosti ali so upravičeno zaskrbljeni zaradi dokazljivo*** škodljivih zdravstvenih posledic homoseksualnega vedenja, običajno za te "šolske dejavnosti" sploh ne vedo.

Razpečevanje spornih vsebin

Res je sicer, da slovensko šolstvo pritisku gejevskih organizacij še ni podleglo do te mere kot nekatere ameriške ali zahodnoevropske šole, ki ustanovljajo že srednješolske "homoseksualne klube". A neglede na negativne izkušnje iz tujine slovensko šolstvo ne ukrene ničesar v smeri moralnega ozaveščanja mladih, še manj v smeri zaščite družine ali drugih tradicionalnih družbenih vrednot. Samo čutu odgovornosti nekaterih ravnateljev osnovnih ali srednjih šol gre zahvala, da so doslej vselej vljudno odklanjali vsiljivost gejevskih organizacij in jim v šolah niso dovolili razpečevanja publikacij in revij s spornimi vsebinami, ki skupaj s kontracepcijo za t.i. "varno spolnost" promovirajo tudi vse spolne modele kot enako-vredne in celo privlačne za izbiro.

Vendar omenjeni ravnatelji so prej izjema kot pravilo. Precej slovenskih šol namreč popolnoma nekritično sprejema številne plakate in zloženke, publikacije, letake in nalepke teh gejevskih organizacij. Nekatere šole in mladinski centri sprejemajo celo istospolne aktiviste na različne seminarje in predavanja, kjer se mladostnikom in knjižnicam njihovih šol brezplačno dostavljajo posebne revije "za istospolno usmerjene mlade v Sloveniji". Zanimivo bi bilo vedeti, ali imajo vsaj krščanski starši kakšne pomisleke ali dvome glede udeležbe svojih otrok pri tovrstnih etično spornih programih.

Posledica: dejanski porast homoseksualnosti

Znano je, da je marsikje po svetu starševsko ogorčenje že dobesedno zavrelo. V Ameriki so npr. mnogi starši zaradi nestrinjanja s takimi vrednostno praznimi učnimi načrti svoje otroke začeli masovno prepisovati iz državnih v privatne šole. Amerika se namreč srečuje s problemom, ko se je iz prvotne preproste ob-šolske promocije homoseksualnosti, ki so jo spodbujale gejevske skupine, v zadnjih dveh desetletjih razvil tak šolski sistem, ki je sedaj enostavno primoran mladim generacijam enakovredno prikazovati institucijo družine in homoseksualnega razmerja. Takšno učenje in vzgoja pa je dobila za posledico dejanski porast homoseksualnosti. "Porast istospolno orientiranih posameznikov ni samo videz. Je dejanski. In zadeva dejstvo, da določeni tipi vzgoje prispevajo k večjemu številu istospolno usmerjenih posameznikov kot drugi tipi vzgoje," zatrjuje tudi slovenska sociologinja dr. Godina.

Ameriško zdravniško združenje Narth je zato na šolstvo v Združenih državah naslovilo jasen apel: "Raziskave kažejo, da so istospolno usmerjeni mladi še posebno ranljivi v odnosu do zlorabe drog in zgodnjega visoko-tveganega spolnega vedenja. Neprecenljivo več škode kot dobrega bo mladostniku povzročilo svetovanje, da je njegova/njena privlačnost do tovarišev/tovarišic istega spola normalna in zaželena. Najstnikom je potrebno v takem položaju nuditi razumevanje in svetovanje, ne pa jih siliti v smer potencialno smrtonosnega življenjskega stila. Naše šole bi morale imeti pošten in uravnovešen odnos do teh dejstev."

____________________________________
***Inštitut za varovanje zdravja v poročilu 2004 omenja, da so, kar se okužbe s HIVom v Sloveniji tiče, najbolj prizadeta skupina moški, ki imajo spolne odnose z moškimi: "Zaskrbljujoče je, da je bilo v prvem četrtletju leta 2004 na novo odkritih kar 8 okužb v tej skupini in da so trije od teh moških ob odkritju okužbe že imeli razvito obolenje aids." Kolikor je znano, se statistike v zadnjih treh letih niso bistveno spremenile.

Zakaj NE istospolnim "porokam"

1.) Nobenih dokazov ni, da bi bila homoseksualnost genetskega izvora, t.j. trajna oz. nespremenljiva. Homoseksualni aktivisti zagovarjajo istospolne poroke na podlagi t.i. mita o "gejevskem genu"; po njihovem naj bi torej bila homoseksualnost nespremenljiva in neizogibna. Vendar na tisoče nekdanjih homoseksualcev priča, da je sprememba mogoča. Medijsko podprtih študij, ki zagovarjajo "gejevski gen", širša znanstvena stroka ni nikoli priznala in avtorji teh študij sami trdijo, da gre za nedokazane hipoteze. Danajšnji izsledki potrjujejo le to, da so negativni vplivi okolja, družine in posameznika tisti, ki vodijo v nezadostno spolno identiteto, ki išče v lastnem spolu nadomestilo nečesa, kar ni bilo razvito v otroštvu.

2.) Istospolne poroke niso predmet človekovih pravic. Diskriminacija na podlagi spola oz. rase je nekaj povsem drugega kot razlikovanje na podlagi spolnih praks. Številni veterani gibanj za človekove pravice nasprotujejo homoseksualnim aktivistom, ki terjajo posebne pravice in ugodnosti na podlagi spolnega vedenja, saj le-to - za razliko od rase - ni ne naravno ne neprostovoljno ne trajno. 63 % Afro-američanov in 62 % Hispancev podpira ameriško ustavno dopolnilo za preprečitev istospolnih "porok" (Anketa Wirthlin 2003). Državno priznanje poroke ni univerzalna pravica. Država regulira zakonsko zvezo na mnoge načine: prepoveduje njeno sklepanje med krvnimi sorodnikom, ne dopušča poligamije, porok odraslih z otroki itd. Homoseksualna poroka ni ustavna pravica. Pravni aktivisti želijo ustvariti novo "pravico", vendar bi o slednjem pravzaprav moral odločati celoten narod.

3.) Onemogočiti poroko istospolnim parom ne pomeni spolne diskriminacije. Zakoni, ki ščitijo pred spolno diskriminacijo, preprečujejo prevlado enega spola nad drugim. "Heteroseksualna zakonska zveza je v resnici najstarejši zakon v državi, ki varuje enakost obeh spolov. Gre za najstarejšo zvezo enakopravnosti" (Prof. Lynn Wardle). Medtem ko heteroseksualna poroka združuje spola v komplementarno razmerje, homoseksualna "poroka" na drugi strani ločuje in ustvarja še večje razlike med moškim in žensko.

4.) Homoseksualni pari lahko že brez "poroke" zaščitijo svoje temeljne interese v preprosti pogodbeni obliki. Homoseksualci lahko (v ZDA) zlahka pridobijo legalni dokument za obisk partnerja v bolnišnici, za odločanje o zdravljenju v primeru partnerjeve neprištevnosti, za pravno zaščito skupne lastnine, skupnih bančnih računov, pravice nasledstva oz. pravice do zavarovanja po partnerjevi smrti itd. Vse dodatne ugodnosti, ki jih prinaša zakonska zveza, so dejansko namenjene zaščiti otrok in njihovih staršev. Zaradi velikega državnega pomena heteroseksualne zakonske zveze, je le-ta stoletja uživala posebno zaščito. Doslej ni še nihče dovolj nazorno pokazal, zaradi katerih družbenih vrednot naj bi bila istospolna zveza v enaki meri upravičena do tako specifičnih ugodnosti.

5.) Homoseksualci niso zatirana manjšina. Homoseksualci so ena najmočnejših interesnih skupin v ZDA in njihov uspeh z uveljavitvijo posebnega zakona o "gejevskih pravicah" je precedens brez primere. Njihov primer je postal tudi ena glavnih platform Demokratske stranke. Gejevski aktivisti označujejo tiste, ki jim nasprotujejo, za "homofobe" in v mnogih primerih jim je že uspelo uničiti življenja (oz. kariere) prenekaterih, ki so jim javno nasprotovali. Njihova politična moč daleč presega moč, ki bi jo pričakovali od manjšine (2-3% populacije). Homoseksualci so ena najvplivnejših skupin v Ameriki s povprečnim letnim osebnim dohodkom 55.430 $ /cca. 450.000 SIT neto mesečno/ (po Wall Street Journalu je nacionalno povprečje 32.286 $ /cca. 262.000 SIT neto mesečno/).

6.) Zakonska zveza NE pomeni samo ljubezni in predanosti. Mnogo ljudi ljubimo, a se z njimi ne poročamo. Zakonska zveza ima veliko bolj temeljno vlogo od zgolj javne oz. formalne potrditve ljubezni. Ljubeča, predana partnerstva še ne pritegnejo interesa države, razen če gre za razmerja, ki obetajo potomstvo. Heteroseksualni pari so po biološki danosti zmožni rodnje otrok in hkrati predstavljajo najboljše okolje za vzgojo novih generacij. Zakonska zveza zagotavlja otroku tako očeta kot mater. To ni diskriminatorno ali nerazumno, ampak je bistvenega pomena za uspeh civilizacije.

7.) Istospolne "poroke" so diskriminatorne do otrok. Otroci imajo pravico do obeh staršev: matere in očeta; imajo pravico biti rojeni znotraj urejene zakonske zveze. Z legalizacijo istospolnih "porok" se ustvarjajo drugačne družbene norme in razumevanje, kakor da otrok ne potrebuje matere in očeta, ampak da zadošča poljubna kombinacija oseb. Z vidika prokreacije vsa spolna razmerja niso enaka. Za spočetje novega življenja (četudi bi šlo za medicinsko oploditev) sta potrebna in moški in ženska. Za razliko od istospolnega para ima vsak heteroseksualni par biološko možnost, da rodi otroka. Naj bo par v mladih ali poznih letih, naj bo ploden ali neploden, zmeraj bo sposoben otroku, ki ga bo rodil ali posvojil, zagotoviti mater in očeta. In četudi bi bil tak par brez otrok, s svojim obstojem prispeva delež družbenemu utrjevanju zakonske zveze.

8.) Matere in očetje SO pomembni! Na stotine študij poudarja ključno vlogo matere in očeta pri vzgoji otrok v okviru heteroseksualnega zakona. 40-letna izkušnja legalizirane ločitve nas uči, da oblast s svojimi socialnimi programi ne bo nikoli sposobna učinkovito nadomestiti odsotnosti matere ali očeta (nasprotno: najpogostejši vzrok nasilnega in kriminalnega vedenja je prav odsotnost očeta). Peščica nejasnih študij in obilica govoric še ne potrjuje, da je homoseksualno starševstvo enakovredno heteroseksualnemu. Sociološke študije jasno kažejo, da je trajna zakonska zveza med moškim in žensko najboljše okolje za družbeni, telesno-duševni, čustveni in ekonomski razvoj mož, žena, še posebno otrok.

9.) Legalizacija istospolnih "porok" odpira vrata legalizaciji pedofilije, poligamije, incestnih razmerij itd. Z enakimi argumenti, ki opravičujejo legalizacijo istospolnih "porok", je mogoče zagovarjati legalno zaščito katerekoli konsenzualne spolne prakse ali oblike "zakonske zveze". Z opustitvijo heteroseksualne definicije zakonske zveze ostane le še malo, če sploh kaj, utemeljenih razlogov, na podlagi katerih bi bilo mogoče odreči značaj "zakonske zveze" poligamiji, incestnemu ali pedofilskemu razmerju, ali katerikoli drugi obliki "ljubečega odnosa". V ameriškem psihiatričnem združenju (American Psychiatric Association) trenutno tečejo prizadevanja v smeri "normalizacije" pedofilije na podoben način kot homoseksualnosti. Širitev definicije zakonske zveze ne pomeni samo uničevanje trajnega instituta, ampak izpraznitev njenega bistvenega pomena.

10.) Legalizacija istospolnih "porok" bo pospešila promocijo homoseksualnega vedenja tako v našem javnem šolstvu kot naši kulturi. Z legalizacijo istospolne "poroke", ki postane tako ekvivalent heteroseksualni poroki, bo vsak šoloobvezni otrok, pravzaprav vsak državljan, izpostavljen homoseksualnosti brez omejitev in zadržkov. V javnem šolskem sistemu bo obvezno usmerjati otroke k privajanju, sprejemanju in eksperimentiranju homoseksualnega vedenja kot družbene norme. Homoseksualni odnosi in sorodna obnašanja bodo predstavljena kot normalna in zdrava. Če učbeniki ne bodo enakovredno prikazovali istospolnih "porok" in istospolnega načina življenja, bodo označeni za heteroseksistične. Celoten kulturni ustroj, vsa področja bo potrebno spremeniti in prilagoditi novi definicije zakonske zveze. Z državno zaščito istospolnih "porok" bo zapadla pod pravni pregon (zaradi diskriminacije) vsaka skupina, šola, cerkev, delodajalec, ki ne bodo podpirali "enakosti" in popolnega sprejemanja homoseksualnega vedenja ter "porok". Ne govorimo o prihodnosti. V nekaterih provincah Kanade se to dogaja že danes.

11.) Nasprotovanje istospolnim "porokam" ni izraz sovraštva ali predsodkov. Neizražanje podpore istospolnim "porokam" ne smemo nikoli enačiti s sovražnostjo do istospolno usmerjenih ljudi. Nestrinjanje s posameznikovim vedenjem ne izključuje spoštovanja njegove osebe. Med nami, v naših družinah, med prijatelji, je veliko tistih, ki trpijo zaradi negativnih posledic svoje homoseksualnosti (krajša življenjska doba, AIDS, porast nasilja v družini, alkohol, zloraba drog, duševni problemi). Naš cilj ni obremenitev njihovih življenj, ampak nasprotno: nudenje opore in pomoči, zdravljenja (www.pathinfo.org). Oblast ne bi smela uzakoniti vedenja, ki je tako uničujoče za posameznika kot za družbo. V tej družbi ima večina pravico zaščititi temelj svoje lastne prihodnosti: zakonsko zvezo.

____________________________________
vir: What You Need to Know About Same-Sex Marriage

©2001 - 2004 UNITED FAMILIES INTERNATIONAL. ALL RIGHTS RESERVED
UNITED FAMILIES INTERNATIONAL JE DOVOLILO PREVOD IN OBJAVO TEGA PRISPEVKA

Trije miti o homoseksualnosti

NARTH je neprofitna izobraževalna organizacija, posvečena raziskovanju in terapevtski obravnavi homoseksualnosti. Člani NARTHa (ustanovljenega leta 1992), so klinični psihiatri, psihologi, usposobljeni socialni delavci, drugi znanstveniki s področij prava, religije in izobraževanja.
Mit #1

Homoseksualnost je normalna in biološko pogojena.

Resnica:

Nobene znanstvene raziskave ni, ki bi potrdila biološko oz. genetsko pogojenost homoseksualnosti. Biološki dejavniki sicer lahko igrajo vlogo kot predispozitorji homoseksualnosti, vendar velja enako tudi za številna druga psihološka stanja. Raziskave kažejo na odločilen vpliv družbenih in psiholoških dejavnikov. Raziskovani primeri pričajo o težavah v zgodnjih družinskih odnosih, spolnih zapeljevanjih in občutku neenakosti med tovariši istega spola, kar vodi k motnjam spolne identitete. Družba lahko prav tako vpliva na seksualne dileme mladih s svojim spodbujanjem k t.i. "gejevskemu" samo-označevanju.

Mit #2

Homoseksualci se ne morejo spremeniti; če bi to poskusili, bi utrpeli velik duševni pretres in postali samomorilni. Zato je potrebno prenehati s terapevtskimi obravnavami za spremembo homoseksualnosti.

Resnica:

Psihoterapevti širom po svetu, ki obravnavajo homoseksualnost, poročajo o občutnem številu svojih klientov, ki so doživeli bistveno preobrazbo. Spremembo so doživeli na podlagi psiholoških terapij, poglabljanja v duhovnost in udeleževanja t.i. "ex-gay" skupin. Mnogi, ki so se ali poročili ali odločili za samsko življenje, poročajo, da so njihova homoseksualna občutja v veliki meri pojemala in da jih ne obremenjujejo več tako kot nekdaj. Ključi do spremembe so želja, vztrajnost in pripravljenost na soočenje z zavestnimi in nezavednimi konflikti, na podlagi katerih je prišlo do njihovega stanja. Sprememba prihaja počasi, običajno več let. Klienti se učijo, kako se soočiti s svojo potrebo po afirmaciji z istim spolom - brez erotizacije odnosa. Ob razvijanju svojih heteroseksualnih možnosti, moški in ženske običajno globje in polneje začutijo svojo lastno moškost oz. ženskost.

Če se nekateri homoseksualci ne želijo spremeniti, je to njihova izbira, vendar je silno žalostno, da se t.i. "gejevski" aktivisti borijo proti pravici do terapije za tiste homoseksualce, ki hrepenijo po osvobojenju od svojih nagnjenj.

Mit #3

Svoje otroke moramo učiti, da je homoseksualnost enako normalna in zdrava kot heteroseksualnost. Najstnike je potrebno spodbujati k proslavljanju svoje istospolne usmerjenosti.

Resnica:

Znanstveno raziskovanje potrjuje, kar potrjujejo tudi obče-veljavne kulturne norme: da homoseksualnost ni zdrava oz. naravna alternativa heteroseksualnosti. Raziskave kažejo, da so istospolno usmerjeni mladi še posebno ranljivi v odnosu do zlorabe drog in zgodnjega visoko-tveganega spolnega vedenja. Neprecenljivo več škode kot dobrega bo mladostniku povzročilo svetovanje, da je njegova/njena privlačnost do tovarišev/tovarišic istega spola normalna in zaželena. Najstnikom je potrebno v takem položaju nuditi razumevanje in svetovanje, ne pa jih siliti v smer potencialno smrtonosnega življenjskega stila. Pediatrična študija iz leta 1992 je odkrila, da je 25.9% 12-letnikov negotovih glede svoje spolne usmerjenosti. Najstniško obdobje je še posebno kritično glede problematike samo-označevanja, zato bi morale naše šole imeti pošten in uravnovešen odnos do teh dejstev.

________________________________
vir: The Three Myths About Homosexuality
Copyright © NARTH. All Rights Reserved. Vse pravice pridržane.
Ta dokument je v celoti last NARTH-a in ne sme biti kakorkoli spremenjen ali popravljen. Reproducira se ga lahko le celotnega v smislu "freeware" - brez plačila. Vse reprodukcije tega dokumenta morajo nositi oznako o avtorskih pravicah (npr. Copyright © 1995-1997 NARTH) in pričujoče obvestilo o njihovih omejitvah. Tega dokumenta se brez dovoljenja NARTH-a ne sme prodati oz. ga uporabiti z namenom trženja kakršnihkoli proizvodov. ● This data file/document is the sole property of NARTH, It may not be altered or edited in any way. It may be reproduced only in its entirety for circulation as "freeware," without charge. All reproductions of this data file and/or document must contain the copyright notice (i.e., Copyright © 1995-1997 NARTH) and this Copyright/Reproduction Limitations notice. This data file/document may not be used without the permission of NARTH for resale or the enhancement of any other product sold.

Sprememba homoseksualnosti je mogoča

Veliki oglaševalski plakat vzdolž ene najprometnejših avtocest v Združenih državah izraža sporočilo upanja za mnoge istospolne, ki so bili sicer prepričani, da v svoji seksualnosti nimajo izbire.

Na nenavadni podobi, ki stoji ob avtocesti I-64/I-95 v Richmondu v Virginiji, je zapisano: "Ex-geji dokazujejo: sprememba je mogoča." Plakat, na katerem je upodobljen tudi nekdanji homoseksualec, ki se je odvrnil od istospolnega načina življenja, je naročila organizacija Starši in prijatelji 'ex-gejev' in 'gejev' oz. PFOX.

Direktorica PFOXa Regina Griggs pravi, da je plakat pritegnil že "veliko pozornosti", saj mnogi ljudje niti vedeli niso, da je sprememba mogoča. "Ljudje ne vedo za znanstvene študije, ki so dokazale, da t.i. 'gejevski gen' ne obstaja," je povedala in dodala, da so mnogi, ki so se obrnili na njihovo organizacijo, menili, da 'gejevski gen' dejansko obstaja in da se zato ne morejo spremeniti -- a jih je sporočilo ob avtocesti navdalo z upanjem.

"Mnogi mlajši moški, večinoma srednješolski otroci, so povedali, da v to ne verjamejo. Sprašujejo, kako je sprememba mogoča? Prepričani so namreč, da so se rodili kot homoseksualci," je dodala Griggsova. PFOX citira poročilo Ameriške psihiatrične zveze (APA) iz leta 2000: "Nobene znanstvene študije ni, ki bi zagovarjala biološki nastanek homoseksualnosti."

Voditeljica PFOXa meni, da je potrebno z dejstvom, da 'gejevski gen' ne obstaja, seznaniti celoten narod. Vse več raziskav namreč odkriva, da je sprememba možna za vsakega homoseksualca. "Kot narod doslej nismo storili še ničesar, našega glasu ni bilo slišati; mediji nam ne dajejo priložnosti za javno predstavitev verodostojnih informacij o možnosti spremembe," je dejala.

Prav tako je izpostavila dvojna merila nekaterih v homoseksualnih skupnostih. "Homoseksualni aktivisti pričakujejo od družbe popolno sprejemanje in strpnost do svoje odločitve, hkrati pa so odkrito diskriminatorni do odločitve tistih, ki ne želijo po poti homoseksualnosti."

Vendar Griggsova poudarja, da prav obstoj 'ex-gejev' dokazuje, da so spremembe mogoče in da obstaja upanje in odgovor za tiste, ki ne želijo živeti homoseksualnosti. "Čas je, da tudi 'ex-gejem' izrazimo spoštovanje, dostojanstvo in enakost," dodaja Griggsova.

PFOX je med 8. in 10. oktobrom v Alexandriji v Virginiji organiziral svojo letno konferenco, kjer je med govorniki nastopil tudi vzgojitelj in terapevt Dr. Warren Throckmorton s prikazom svojega novega filma Obstajam!. Film govori o petih nekdanjih homoseksualcih, ki danes goreče oznanjajo, da se ljudje lahko spremenijo.

_________________________________
Vir: 'Ex-Gay' Billboard Draws Attention, Offers Hope to Homosexuals
Avtorja: Bill Fancher and Jody Brown
29. September, 2004
AgapePress je dovolilo objavo tega besedila
© AgapePress all rights reserved

Oglaševanje homoseksualnosti

Raziskovalec Paul Rondeau z Regentske univerze trdi, da homoseksualno usmerjeni aktivisti načrtovano oglašujejo svoje politične namere. Njihova taktika vključuje "spreobračanje" in nenehno prizadevanje, usmerjeno k temeljni ciljni skupini: šolskim otrokom. Spreobračanje je načrten psihološki napad s pomočjo medijev.

Rondeau zatrjuje, da skušajo zagovorniki homoseksualnih pravic strateško zlomiti odpor družbe do točke, na kateri bi bilo sprijaznjenje s homoseksualnostjo manjše breme kot nenehen boj za zaščito (tradicionalnih) vrednot. Homoseksualni spolni odnos je še vedno glavni vzrok širjenja Aidsa in zdravstvena oskrba bo znesla 31 milijard dolarjev, pravi Rondeau. Izvrstno so opravili prikaz bolezni kot vsesplošne, kar je zdaj tudi zares postala. Dejansko pa je – vsaj v Ameriki – izbruhnila med istospolno usmerjenimi.

Raziskovalec trdi, da kljub premoči v medijih, uspehu v zvezni vladi, zasebnih organizacijah in preboju med vodilne tokove, ostajajo glavna tarča istospolnih aktivistov osnovnošolski otroci, prav po zgledu izreka: "Kdor osvoji otroke, ima v lasti prihodnost." "Vzgajajo populacijo, generacijo, pri kateri se spolno naravnane (in) istospolnosti naklonjene podobe uporabljajo že pri vzgoji v vrtcu in v prvem razredu – v dobi največje občutljivosti in dovzetnosti za posnemanje zgledov," pravi. "Tu je glavna – in učinkovita – ost kampanije." Polovica visokošolskih novincev meni, da bi homoseksualnost lahko bila zakonita, s čimer se strinja le 15 odstotkov starejših od 65 let.

Rondeau v svojem referatu tudi raziskuje, kako homoseksualni aktivisti uporabljajo sestavine sodobnega trženja – govorništvo, psihologijo, sociologijo in medije – za prikrojevanje pozitivne podobe istospolnosti v javnih razpravah. Nadalje trdi, da pri homoseksualnih pravicah ne gre za uveljavljanje resnice ali socialnih pravic temveč za dosego moči obvladovanja javnih razprav s prepričevanjem, ki naj bi ustrezno vplivalo na vrednote in opredelitev družbe.

Zaključuje, da aktivisti predvidevajo, da bo družba izrekla dokončno odločitev ne vedoč, da je bila namerno pripeljana do zaključka, za katerega misli, da je njen lasten. Avtor že pripravlja izdajo knjige s podrobnostmi, kako homoseksualni aktivisti Američanom "prodajajo listino pravic."
____________________________________
Vir: The Homosexual Agenda: A Classic Marketing Strategy That's Working
Avtorja: Jim Brown and Jody Brown
15. November, 2002
AgapePress je dovolilo objavo tega besedila
© 2002 AgapePress all rights reserved

Zakon sprejet - parade ostajajo

Dvoličnost in ideološka obremenjenost tako strank levice kot najbolj glasnih organizacij, ki bojda predstavljajo istospolno usmerjene, je ponovno prišla do izraza ob dokončnem potrjevanju zakona o registraciji istospolnih skupnosti v Državnem zboru.

LDS in (ZL)SD, sicer pogosto slišani glasnici »pravic« istospolnih[1], sta se glasovanju o zakonu v parlamentu izognili z obstrukcijo, organizacije istospolnih pa pozivajo istospolno usmerjene, naj nikar ne potrjujejo svojih zvez na podlagi tega zakona. Naj razume, kdor more. Tako je Slovenija postala edina država na svetu, kjer je »desna« koalicija sama, sicer v očitni zadregi, oblikovala in sprejela prvi zakon, ki ureja področje istospolnih skupnosti. Ta paradoks potrjuje prepričanje, da je slovenska levica samo izrabljala temo istospolnih - tako kot sicer vse teme, ki se tičejo vprašanja takih in drugačnih manjšin – za potrjevanje svoje »levičarske« fasade, končne odgovornosti pa niso sposobne sprejeti. To potrjuje tudi nezmožnost sprejetja zakona v času, ko so imeli še politično večino.

Odgovor na vprašanje, zakaj sedaj tako nezadovoljstvo z aktualnim zakonom, je zelo preprost. Tako levica kot organizacije istospolnih sprejemanja tega zakona niso vzele kot priložnost za urejanje pravne praznine in medsebojnih obveznosti, pravic in dolžnosti oseb, ki se jih zakon tiče, ampak kot »municijo« za politični in ideološki boj. Brez tega pa »jim živeti ni«, zato se bodo nadaljevale »parade ponosa« in politični manifesti o slovenski nestrpnosti.

Menda je pomanjkljivost tega zakona, da ne upošteva vseh predlogov istospolnih organizacij. Kolikor vemo, tudi ne upošteva mišljena velikega deleža prebivalstva, ki meni, da je tak zakon absolutno nepotreben. In to pravzaprav govori v prid temu zakonu. Urejanje vsakega področja mora biti v neki meri kompromis, da se lahko doseže širše družbeno soglasje – če si nestrpnosti iskreno ne želimo. Kako bi sicer izgledala davčna zakonodaja, če bi jo urejali, kar državljani sami? Ali pa zakon o alkoholu, če bi ga pisali proizvajalci žganja?

Zakon o istopolnih skupnostih nikoli ne more biti diskriminacijski v primerjavi z zakonom o zakonski zvezi. Ker gre za popolnoma različni stvari. Različnih stvari med seboj pa ne moremo primerjati! Ugotavljamo lahko, da je pripravljalcem sedanjega zakona uspelo v večji meri sistematično določiti, katere pravice in ugodnosti, ki sicer veljajo za zvezo ženske in moškega oz. družine, se lahko vključijo tudi v zakon o istospolnih skupnostih. Seveda bomo pozorno spremljali tudi oblikovanje podzakonskih aktov, ki jih bodo v nadaljevanju sprejemala ministrstva. Opozoriti je potrebno na neokusnost idej, da bi se istospolne zveze registrirale na podoben način kot tradicionalne poroke, saj bi ob tem neobhodno prišlo do razvrednotenja obreda sklepanja zakonske zveze med žensko in moškim. Ta je več kot očitno med mladimi že tako ali tako v krizi, saj število porok v zadnjih letih nezadržno pada.

Jasno je, da tako poseben pomen zakonske zveze kot vsa tradicionalnost in obrednost, ki je s porokami povezana, izhaja predvsem iz potenciala, ki ga ima vsaka nova družina za skupnost, za nadaljevanje rodu in naroda. Zato ima zveza ženske in moškega ter še posebej družina v družbi posebno mesto. Temu so namenjeni tudi vsi ukrepi s področja socialne in družinske politike – zaščiti družine in otrok. Če kdo misli, da gre za romantično navdušenje države nad zaljubljenostjo svojih državljanov, se moti. Uporaba ukrepov in denarja, namenjenega sicer za zaščito družine v druge namene, pa bi bila nič drugega kot zlo-raba.
______________________________________
[1] Članek je bil z dovoljenjem g. Ravnikarja objavljen 26.7.2006 na spletni strani www.kapis.org

'Common sense' degradiran v kokošnjak

V svojem blogu Na dlani razmišlja teolog Sebastjan Erlah[1]:

Skupina devetnajstih gejev in lezbijk je pred časom tožila Washington in zmagala na prvi stopnji in prizivnem sodišču. Včeraj (26. julija 2006) pa je vrhovno sodišče v Washingtonu potrdilo veljavnost zakona, ki prepoveduje istospolne poroke, poročajo na 24ur.com. Massachusetts tako ostaja edina zvezna država, kjer so istospolne poroke dovoljene. 45 zveznih držav pa poroke izrecno omejuje na nasprotni spol.

Sodnici Barbara Madsen in Mary Fairhurst sta podali izjavi, da je prepoved porok istospolnim partnerjem ustavna, ker imajo zakonodajalci pravico omejiti poroko na pripadnike nasprotnega spola v prepričanju, da to vzpodbuja razmnoževanje in preživetje vrste in da se je večina priklonila mnenju večine prebivalstva, ki zagovarja neustavno diskriminacijo istospolnih parov.

24ur.com poroča še, da je bila odločitev sodišča prijetno presenečenje za konzervativce in veliko razočaranje za tožnike.

Pri nas pa ravnokar vstopa v veljavo zakon o registraciji istospolnih partnerstvih, za katerega g. Roman Kuhar, gejevski aktivist, meni, da je diskriminatoren, kar poudari tudi v spletnem klepetu na internetnih straneh RTV Slovenije. Na Češkem se po novem lahko geji in lezbijke tudi poročajo.

Je možno, da ZDA kljub svojemu 'opičjemu' predsedniku in čudaški politiki, pozna nek "common sense" in da Evropa na podlagi Splošne deklaracije o človekovih pravicah, s katerimi mahamo na vsakem vogalu, v "common sense" degradira v kokošnjak?

RTV Slovenija je poročala: Neustavnost istospolnih porok so doslej potrdili v 45 od 50 zveznih državah, zakonite so le v državi Massachusetts. Istospolnim zakonskim zvezam nasprotuje tudi ameriški predsednik George Bush, ki se zavzema za zvezno prepoved.

______________________________________
[1] Članek je bil z dovoljenjem g. Erlaha objavljen 27.7.2006 na spletni strani www.kapis.org

Kdo je strpen in kdo diskriminira

Katoliška cerkev se kljub nekaterim negativnim stališčem, ki jih imajo o njej homoseksualna združenja v Hrvaški, še naprej trudi spregovoriti o homoseksualnosti na nediskriminatoren način. Prav tako Cerkev vztraja v opozarjanju na razlike, ki obstajajo med zakonsko zvezo in homoseksualno skupnostjo, posebno ko je govora o popolnem izenačevanju zakona in homoseksualne skupnosti ali celo o pravici do posvojitve otroka. To je potrdil tudi novi vatikanski dokument "Pismo škofom Katoliške cerkve o sodelovanju moškega in ženske v Cerkvi in svetu".

Morda se problem razhajanj v mišljenju Katoliške cerkve in združenj homoseksualnih oseb vendarle skriva v tem, da gej skupine v Hrvaški ne predstavljajo tistih homoseksualnih oseb, ki vztrajajo znotraj Katoliške cerkve. Deklarativno omenjene skupine predstavljajo tudi homoseksualne vernike, vendar prihaja v praksi s strani ostale gej populacije, ki je ogorčena nad Katoliško cerkvijo, pogosto do diskriminacije homoseksualnih vernikov. Prav tako združenja homoseksualnih oseb zavračajo skoraj celoten moralni nauk Katoliške cerkve (vprašanja povezana s spolnostjo pred poroko, splav, evtanazija in podobno).

Katoliška cerkev, pogosto stigmatizirana kot nestrpna in konzervativna, je neredko bolj odprta od tistih, ki v svoji svobodi pogosto zasužnjujejo z ideološkimi stališči in ne dopuščajo pravice do drugačnega mišljenja, posebno če le-to prihaja iz Katoliške cerkve. Članek, objavljen v časopisu za mlade, Pogled, kot tudi drugi podobni članki iz verskih medijev - ter nestrpnost tistih, ki prisegajo na strpnost, vendarle odpira vprašanje: Kdo je v resnici strpen in kdo diskriminira?

vir: Križ života

Dan Resnice

Ameriška zveza ADF (Alliance Defense Fund), ki združuje 125 različnih krščanskih organizacij in okrog 700 odvetnikov z namenom varovanja temeljne človekove pravice do verske svobode, vsako leto aprila izvede vseameriško akcijo imenovano Dan Resnice.

Day of Truth predstavlja protiutež promociji homoseksualnosti, ki jo na ameriških šolah že vrsto let izvaja organizacija GLSEN. Dan Resnice je namenjen študentom, da bi imeli priložnost izraziti alternativna stališča z vidika svojega krščanskega prepričanja.
Študenti v mesecu aprilu oblečejo posebne majice in razdeljujejo razglednice z napisom: "Govorim Resnico, da prelomim molk. Verjamem v enakopravnost vseh, ne v posebne pravice za peščico. Verjamem v ljubezen do bližnjega, vendar ta ljubezen ne pomeni opravičevanja škodljivega osebnega in družbenega vedenja. Verjamem, da odločno oznanjevanje Resnice celi rane, ozdravlja srca in rešuje življenja."

Dan Resnice poteka vsako leto takoj po 13. aprilu - t.i. Dnevu tišine, ki ga že vrsto let sponzorira homoseksualna organizacija GLSEN. Le-ta študente spodbuja k neodzivnosti med poukom in molku ob vprašanjih učiteljev oz. šolskih delavcev. Gre za strategijo, ki ima za cilj spremembo družbene percepcije homoseksualnega vedenja. Vendar je izraz Dan tišine pravzaprav zavajajoč, saj je tisto, kar se skuša utišati v tem primeru, dejansko Resnica sama.



V preteklosti so bili študenti, ki so želeli izraziti svoje nestrinjanje s promocijo homoseksualnosti, večinoma utišani ali v nekaterih primerih celo kaznovani zaradi svojih prepričanj. ADF poudarja: "Pomembno je, da se študenti zavzamejo za svojo temeljno pravico, zagotovljeno s Prvim Amandmajem; da se seznanijo in spregovorijo o Resnici glede človekove spolnosti; in da zaščitijo svobodo prihodnjih generacij. Dan Resnice je priložnost za javno manifestacijo naše pravice do svobode izražanja."