Vprašanje legalizacije istospolnih zvez je postalo eno od pomembnih družbenih in političnih vprašanj. Večina članic EU ima to področje zakonsko urejeno. V Sloveniji se je pripravljal "Predlog zakona o istospolni partnerski zvezi" na Ministrstvu za socialo in delo. Pričujoča študija se ne spušča v polemiko s predlagano zakonodajo v Sloveniji, njen namen je, da problematiko homoseksualnosti osvetli čim bolj celovito in interdisciplinarno, da pokaže na različne etične pristope in različno argumentacijo.
1. Pojem homoseksualnost in njegove interpretacije
Homoseksualnost je pojem, ki dejansko pomeni različne možne odnose med osebami istega spola. V Brockhausovi Enzyklopediji najdemo štiri kategorije homoseksualnosti: 1. Razvojno homoseksualno vedenje. Istospolna dejanja mladostnikov, ki se po puberteti izogibajo heteroseksualnih odnosov. 2. Pseudo homoseksualno vedenje. Istospolni odnosi iz materialnih razlogov ali iz razlogov razvajenosti. 3. Homoseksualno vedenje zaradi duševne zavrtosti. Gre za istospolne kontakte zaradi organskih poškodb možganov ali spolno nevrotične strukture. 4. Nagnjenost k homoseksualnemu vedenju. Ljudje, ki pretežno ali izključno čutijo nagnjenost k istemu spolu.
Hermann Hartfeld v svoji knjigi Homosexualiät im Kontext von Bibel, Theologie und Seelsorge,[1] zagovarja kulturno in konstitucionalno tezo. Gre za pojav, ki je pretežno pogojen z okoliščinami vzgojne narave (Ojdipov kompleks). Po njegovem endokrinološke in genetske raziskave do sedaj niso mogle potrditi teze o prirojeni homoseksualni nagnjenosti.
Cataldo Zuccaro[2] umešča problem homoseksualnost med naravo in kulturo. V kolikor je homoseksualnost stvar narave, je potrebno videti njeno biološko pogojenost. Nekatere študije možganov kažejo na njihovo različno strukturo. Na osnovi tega se torej da sklepati, da je homoseksualnost biološko pogojena. Vendar je takšno sklepanje lahko preuranjeno. Pomenilo bi, da je homoseksualnost zgolj hormonsko pogojena in da pri tem oseba sama ne vpliva na svoje vedenje. Zuccaro svari pred mehanicizmom, ki bi človeški osebi odrekel vsako svobodo in odgovornost.
Psihoanalitične teorije o homoseksualnosti imajo svoj začetek v Freudovi teoriji Ojdipovega kompleksa, kar pomeni, da se homoseksualna oseba izoblikuje kot posledica manjkajočega preseganja Ojdipovega kompleksa. V življenju otroka se lahko zgodi, da je navezava na mater preveč pomembna in na očeta premajhna ali odsotna. Tako se pubertenik v času, ko bi moral vstopiti v svet odraslih, zaradi odsotnosti očeta, popolnoma poistoveti z materjo.
Psihoterapevt, pedagog in teolog Carlos Dominguez Morano, s psihološkega vidika zagovarja tezo, da "pojav homoseksualnosti zaradi svoje kompleksnosti, zahteva interdisciplinarnost pri raziskovanju… Vemo, da ostaja veliko odprtih vprašanj, ki jih je potrebno rešiti, tako v laboratorijih biologije in psihologije, kakor v raziskavah javnega mnenja in na psihoanalitičnem kavču."[3]
Judovsko krščanska civilizacija je homoseksualnost zavračala in obsojala. To zavračanje je vplivalo na javno mnenje, na zakonodajo in na odnos znanosti do tega pojava. Na to se navezuje tudi psihoanaliza, ki je pokazala, da ta razsežnost spolnosti sprosti podzavestne predstave v smeri samoobrambe, ki ni vedno koristna za posameznika in za njegovo okolje. Ne glede na to, je danes vedno bolj v ospredju prizadevanje, da se homoseksualnosti ne obravnava v negativnem kontekstu, tako na polju etičnega, kakor na področju klinične diagnoze in pravne ureditve.
2. Sveto pismo in homoseksualnost
Sveto pismo ne ponuja velike izbire in številnih mest, ki bi nam lahko pomagala pri razjasnitvi našega vprašanja. Izrael ima pred izhodom iz egiptovske sužnosti bistveno bolj svoboden odnos do spolnih praks (poligamija, prostitucija, ločitve, konkubinati), kakor po izhodu. V Jezusovem času razume judovstvo vsako spolno dejavnost izven zakonske zveze za smrtni greh poleg umora in malikovanja. Svobodnejša drža starega Izraela pa je bila vsekakor bolj stroga kakor pa kultna praksa plodnosti pri Kanancih, ki so poznali kultno hetero in homoseksualno prostitucijo. Izrael na podlagi svojega strogega monoteizma iz kulta izloča vsako obliko sakralne seksualnosti. S tega vidika je jasno, da spolne odklone obsoja. Z vidika religijske zgodovine so spolni tabuji pogojeni s kanaanskim kultom plodnosti. To področje poganske prakse je posebej ogrožalo Izrael. Spolna praksa je tako postala eden izmed kriterijev za vero v Jahveja. V času po izhodu, ko se judovstvo sooči s helenizmom, se ta vidik še bolj potencira. Izven zakonsko spolno vedenje se je praktično izzenačilo z odpadom od Jahveja.[4]
Protestantski teolog Hermann Hartfeld v svoji knjigi Homosexualität im Kontext von Bibel pravi, da ima svetopisemska zavrnitev homoseksualnosti več razlogov. Najprej homoseksualnost ogroža heteroseksulani zakon in je v nasprotju z Božjim stvariteljskim namenom (1 Mz 1,26-30; 2,18-25). Dalje prepoved homoseksualnosti pomeni jasno ločnico med Izraelci in poganskimi ljudstvi. Pomeni pa tudi jasno usmeritev pri razumevanju in razvoju monogamnega heteroseksualnega zakona. S kultnega vidika je Izrael zavračal t.i. sveto prostitucijo, ki je vključevala tudi homoseksualno vedenje. Kananci so namreč verjeli, da v templju izvršeno spolno dejanje s kultno osebo vzpodbuja življenjsko moč in človekovo bivanje povezuje s kozmičnim redom. To pa omogoča zmago nad smrtjo in končnostjo.[5] Vidiki, ki nikakor niso sprejemljivi, ne za judovstvo ne za krščanstvo.
3. Homoseksualnost v tradiciji Cerkve in Cerkveno učiteljstvo
Vsi cerkveni očetje odločno zavračajo homoseksualnost. Ne razlikujejo med homoseksualnostjo in perverznostjo. Pri tem se sklicujejo na poročilo o stvarjenju in na pismo Rimljanom, kasneje tudi na primer Sodome. Z enako ostrino pa zavračajo tudi ločitev. Tako Gregor Nacijanški ugotavlja, da ločitev in homoseksualnost stremita za neurejeno potešitvijo strasti. Hkrati pa sta tudi krivični do druge osebe, zato je potrebno oba greha enako kaznovati. Tertulian je tisti, ki prvi uporabi pojem protinaravno, v povezavi s homoseksualnostjo. Svetopisemski red stvarjenja izenačuje z naravo. Janez Krizostom doda novi vidik, ko lezbištvo bolj obsodi kakor geje, saj po njegovem morajo imeti ženske bolj razviti čut za sramežljivost kot moški. Avguštin povzame Tertulijanovo tezo o protinaravnosti in se sklicuje na 1 Mz 19. Po Avguštinu praktično ni več nič novega.
Najpomembnejše avtoritete, ki so obravnavale vprašanje nagonskega nereda so to utemeljevale z vidika stvarjenja in iz njega izpeljanim pojmom narave kot npr. Leon IX. (1049-1054); Anzelm Canterburijski (1033-1109); III. Lateranski koncil (1179) in IV. Lateranski koncil (1215).
Cerkveno učiteljstvo se je na temo spolne etike v dvajsetem stoletju večkrat oglasilo in v bistvu vztraja, vse do najnovejših dokumentov, da je vprašanja spolnosti potrebno obravnavati z vidika naravnega zakona, kakor ga je razumel že Tomaž Akvinski.
Dokument "Premislek o predlogih za pravno priznanje zvez med istospolnimi osebami", ki ga je izdal kardinal Ratzinger, utemeljuje svoje stališče na Božjem razodetju o stvarjenju, v katerem odkrivamo "glas narave". Istospolni odnosi so v nasprotju z naravnim moralnim zakonom. Sklicujoč se na stališče Katekizma katoliške cerkve (KKC) dokument opredeli homoseksualno dejanje kot tisto, ki "spolno dejanje zapirajo pred darovanjem življenja. Ta dejanja ne izhajajo iz resnične afektivne in spolne komplementarnosti. V nobenem primeru jih ne moremo odobravati".[6]
Na tem mestu besedilo naredi razliko med tistimi osebami, ki so za svojo spolno prakso same odgovorne in onimi, ki to niso. Imenuje jih osebe, ki "trpijo zaradi te neurejenosti" in se ponovno sklicuje na KKC, ki uči, da je potrebno osebe, ki imajo takšno nagnjenje "sprejemati s spoštovanjem, sočutjem in obzirnostjo. V razumevanju do njih se je treba izogibati slehernemu znamenju krivičnega zapostavljanja"[7] Kot vsi drugi so te osebe poklicane k čistosti, v nasprotnem primeru gre za greh, ki čistosti hudo nasprotuje.[8] Katekizem tudi močno poudari, da obstajajo številne osebe, "ki imajo v sebi prirojeno homoseksualno nagnjenje"[9], ki si tega niso sami izbrali in to pomeni za njih preizkušnjo, oz. križ.
V drugem delu dokument opredeli stališče do sklepanja homoseksualnih zvez, kakor se te uvajajo v nekaterih državah. Da bi se izognili zakonom, ki bi legalizirali in ne samo tolerirali zlo, je potrebno odkrivati ideološka ozadja tistih, ki si za legalizacijo prizadevajo v imenu tolerance, pozivati države, da pojav zadržujejo v okviru znosnih meja, preprečevati, da bi si mladi privzgojili napačni pogled na spolnost in zakonsko zvezo. Pravnemu priznanju homoseksualnih zvez ali njihovemu pravnemu izenačevanju z zakonsko zvezo je potrebno ostro nasprotovati in uveljaviti v političnem življenju ugovor vesti.
Kje so možni razlogi za nasprotovanje legalizaciji istospolnih zvez? Prvi je v tem, da takšna zakonodaja zmanjša pomen zakonske zveze, ki je pomembna vrednota vsake skupnosti. Dalje je potrebno videti razliko med privatnim ravnanjem homoseksualnih oseb in njihovim javnim priznanjem. Javna legitimiteta postavi pod vprašaj vrsto vrednot, ki so povezane z zakonsko zvezo, kot so zvestoba, medsebojno spoštovanje, odprtost za rodovitnost, vzgoja otrok v okolju, ki omogoča organsko identifikacijo z obema spoloma, eksistencialna gotovost in življenjska varnost.
Z biološkega in antropološkega vidika homoseksualne zveze ne morejo biti enake heteroseksualnim. Nimajo zmožnosti razmnoževanja, ne glede na sodobne medicinske možnosti. Pomanjkanje spolne bipolarnosti predstavlja ovire za razvoj otrok in njihovo identifikacijo z lastnim spolom, zato je to v nasprotju s splošnimi koristmi otroka.
Z vidika družbenega reda je razvidno, da je družina temelj vsake družbe. Priznanje homoseksualnih zvez pomeni popolno razvrednotenje družine in njene družbene funkcije, kar bi imelo posledice za skupni blagor. Nepriznavanje istospolnim skupnostim enakega statusa kot heteroseksualnim, zahteva načelo pravičnosti, ki se v tem primeru razume tako, da enakim enako, različnim različno. Tudi načelo osebne avtonomije v tem primeru odpade, ker ta v ničemer ni kršena. Državljani lahko svoje spolno življenje živijo popolnoma svobodno. To pa še ne pomeni, da so vse oblike primerne za pravno in kvalificirano priznanje.
In končno je tu vprašanje, ali vendarle ni potrebno določenih zadev pravno urediti? Dokument zagovarja stališče, da, ko gre za skupne interese teh oseb, le te lahko to dosežejo po eni strani na podlagi osebne avtonomije, na drugi strani s pomočjo splošnih pravnih pravil. Ko dokument v zaključku poziva kristjane v politiki, da takšni zakonodaji nasprotujejo z moralnega vidika pusti odprto pravno politično možnost rekoč: "Če ni mogoče popolnoma odpraviti obstoječega zakona te vrste, more poslanec, sklicujoč se na navodila, izražena v okrožnici Evangelij življenja, "upravičeno dati podporo predlogom, ki merijo na omejitev škode takega zakona in zmanjšanje negativnih učinkov na ravni kulture in javne morale", vendar pod pogojem, "da je jasno in vsem znano" njegovo "absolutno nasprotovanje" takim zakonom in je odvrnjena nevarnost pohujšanja".[10]
4. Pluralnost etičnih pristopov
Leta 1987 je Müller v svoji knjigi "Homoseksualnost – izziv za teologijo in dušno pastirstvo"[11] razvrstil teologe v tri skupine: tiste, ki nasprotujejo homoseksualni usmerjenosti in spolni praksi; tiste, ki razumejo usmerjenost in odklanjajo spolno prakso; tiste, ki sprejemajo usmerjenost in spolno prakso. Javier Gafo pa dodaja še četrto skupino, ki jo predstavljajo tisti, ki sprejemajo usmerjenost in pogojno pristajajo na spolno prakso.
Prva skupina, ki nasprotuje tako homoseksualni naravnanosti kakor spolni praksi izhaja iz teološke predpostavke, da je homoseksualna naravnanost v nasprotju z Božjo voljo. S tega vidika je torej že samo stanje homoseksualne osebe moralni problem. Kar pomeni soodgovornost za nastalo stanje. Prizadevanje za preusmeritev v heteroseksualnost je tako moralna dolžnost prizadete osebe. Takšna stališča lahko najdemo tako pri protestantih, kakor Judih in katoličanih. Tako je recimo za protestantskega teologa Karla Bartha homoseksualnost perverznost in degeneracija.
Drugo skupino predstavljajo tisti, ki menijo da je med naravnanostjo k istospolnosti in spolno prakso potrebno razlikovati. V to skupino spada velika večina teologov iz Katoliške cerkve in drugih krščanskih Cerkva. To, da je nekdo tako usmerjen ni nujno posledica njegove volje. Homoseksualna spolna praksa se ne odobrava in se jo ima za neprimerno, grešno, prizadeta oseba zanjo nosi odgovornost. To je tudi uradno stališče Katoliške Cerkve. V tej skupini je npr. ameriški teolog Harvey, ki zagovarja uradno stališče Cerkve. Pri tem izpostavlja dejstvo, da večina istospolno usmerjenih oseb takšne usmerjenosti ni izbrala sama. Ima pa svobodo, da sama izbere vzdržnost.
Tretjo skupino predstavljajo tisti, ki postavljajo na isto raven hom. in het. usmerjenost, ki ju praktično izzenačujejo. Na tej liniji je bil Holandski katoliški koncil in združenje ameriških teologov.
Gafojeva četrta skupina istospolne usmerjenosti ne diskvalificira z moralnega vidika, a hkrati ne postavljajo hom. in het. usmerjenosti na isto raven. Ti avtorji izhajajo iz razlikovanja med predmoralnim in moralnim dejanjem. Po njihovo obstaja dejanje, ki je ontično slabo, ne pa tudi nujno moralno slabo. To stališče je okrožnica Veritatis Splendor zavrnila.[12]
Zaključek
Potrebno je razlikovati med svobodno izbrano in nesvobodno konstitucionalno predisponirano ali psiho-socialno pogojeno homoseksualnostjo. S protestantskim teologom Thielickom lahko soglašamo v njegovi stopnjevitosti (načelu gradualnosti!) reševanja tega vprašanja. To pomeni, da je terapevtsko potrebno pomagati k spolni preusmeritvi, če to ni možno, potem je naslednja možnost vzdržno življenje. Če tudi to ni možno, potem naj istospolna oseba živi odrasel in odgovoren odnos z drugo osebo, v stabilni skupnosti. V tem slednjem primeru nastopi tudi vprašanje registracije teh skupnosti, kar kot smo videli, kot manjše zlo in skrajno možnost dopušča tudi Kongregacija za nauk vere s tistim stališčem, ko kristjanom v politiki naroča, naj se moralno ogradijo od takšnih rešitev, čeprav jih pravno tolerirajo. Še tako liberalna stališča teologov, ne pristanejo na izenačevanje hom. in het. zvez. Curran celo pravi, da družba in Cerkev morata podpirati tiste oblike spolnega življenja, ki prispevajo k rasti, razvoju in občestvenosti med ljudmi. Cerkev se torej tudi v tem primeru ne more in ne sme odreči svoji družbeno kritični in preroški vlogi. Vsi napori takšnih in drugačnih razlag svetopisemskih mest, ki govorijo o istospolnosti ne morejo tega pojava preprosto prevrednotiti, ne v moralno nevtralnega, še manj pa v moralno zaželjenega. Zanimivo je tudi dejstvo, da se v večini razprav o homoseksualnosti izogiba dejstvu, da te osebe spadajo med rizično kategorijo ljudi za obolelost z aidsem. Zamolčevanje tega dejstva in hkrati javno propagiranje istospolne usmerjenosti, kot povsem normalnega pojava, ki bi ga bilo potrebno celo družbeno podpreti, zavaja mlade ljudi, podpira neodgovorno spolno vedenje in motivira heteroseksualno usmerjene ljudi, da menjujejo svojo spolno usmerjenost. Pri takšnih poizkusih dejansko gre za to, da bi s pomočjo ideologije radi zabrisali razliko med moškim in žensko. Temu pa se je tudi v primeru slovenske zakonodaje o istospolnih skupnostih potrebno z vso odločnostjo upreti, kajti ne gre več za vprašanje človekovih pravic in diskriminacije, ampak za veliko več, za civilizacijske vrednote.
Za notranje cerkveno življenje bi bilo potrebno čim prej razmisliti o interdisciplinarno zastavljeni terapevtski skupini, ki bi bila na razpolago osebam, katere iščejo pomoč zaradi svoje spolne orientacije. To je edini možen in dosleden odgovor Cerkve, glede na njeno etično stališče.
_______________________________
[1] Prim., H.Hartfeld, Homosexualität im Kontext von Bibel, Theologie und Seelsorge, Wuppertal&Zürich 1991.
[2]Prim., C. Zuccaro, Morale sessuale, Bologna 2000, 72-104.
[3] C.D. Morano, Il dibattito psicologico sull'omosessualita,v: J.Gafo (ur.), n.d.,123.
[4] Prim., D. Fassnacht, Sexuelle Abweichungen, v: n.d., 180.
[5] Prim., H.Hartfeld, Homosexualität im Kontext von Bibel, n.d., 44-108.
[6] Katekizem katoliške Cerkve, Ljubljana 1993,2357.
[7] KKC, 2358.
[8] Prim., KKC, 2359; 2396.
[9] Prim., KKC, 2358.
[10] Kongregacija za verski nauk, 12.
[11] Prim., W. Müller, Homosexualität – eine Herausforderung für Theologie und Seelsorge, Mainz 1987.
[12] Prim., Janez Pavel II., Sijaj resnice, CD 52, Ljubljana1994, 66-76. "V vprašanju o nravnosti človeških dejanj in zlasti v vprašanju o obstoju notranje v sebi zlih dejanj se, kakor vidimo, v nekem smislu osredotoča vprašanje o človeku samem, o njegovi resnici in nravnih posledicah, ki iz tega izhajajo. ko Cerkev priznava in uči, da obstajajo konkretno določljiva človeška dejanja, ki so že v sebi notranje zla, ostaja zvesta celotni resnici o človeku in ga s tem spoštuje ter podpira in povišuje v njegovem dostojanstvu in poklicanosti. Zaradi tega mora zavračati…teorije, ki so v nasprotju s to resnico" (83).
0 comments:
Objavite komentar