Znano je, da je v tej deželi pod Alpami in vršaci “strpnost” ena najbolj zlorabljenih besed in pojmov. Verjetno se še spomnite referenduma o umetni oploditvi zdravih samskih žensk, pri katerem so nam nekateri javnomnenjski voditelji in usmerjevalci dopovedovali, da s(m)o vsi, ki s(m)o glasovali “proti”, nestrpni, ksenofobni, šovinistični in še kaj četrtega.
No, ker me je zvedavega in željnega priti stvari do dna iz čisto izkustvenega vidika stvar začela tudi osebno zanimati, sem nekega dne izvedel majčken eksperiment. Šlo je za testiranje strpnosti tistih, ki imajo to besedo največkrat na jeziku in sicer tako, da drugače misleče že samo zaradi tega opredelijo in označijo za nestrpne.
Poglejmo si primer ena: Spodaj podpisani sem se nekega nedeljskega dopoldneva prijavil na internet, in sicer na enega od množice kanalov znanega čvekarskega servisa IRC. Stvar ne bi bila nič posebnega, če ne bi šlo za kanal, ki je bil deklarirano gejevski in kjer naj bi bili dobrodošli vsi uporabniki “brez predsodkov do istospolnih nagnjenj in do drugače mislečih”. Naivno sem mislil, da bo debata zanimiva in da se bo moč s prisotnimi sogovorniki kaj pametnega pomeniti in da se bom seveda lahko od njih tudi kaj naučil.
Zapletlo pa se je zelo zgodaj, in sicer ob pogovoru, kaj smo kaj počeli zjutraj. Spoštovanim sogovornikom sem povedal, da sem bil pri sv. maši in da je bilo fino, da je imel mašnik zanimivo pridigo. Tu pa se je dialog končal, ampak ne zato, ker bi šla internetna povezava po gobe, ker bi zmanjkalo električne energije ali ker bi na primer po pomoti stopil na tipkovnico ali jo s čim polil...
Na moje (le zakaj?) niti ne preveliko presenečenje je bilo simpatičnega klepeta konec, ker so me sogovorniki začeli obkladati s tako veliko stopnjo “strpnosti in sprejemanja drugače mislečih”, da tega zaradi spoštovanja do cenjenih bralk in bralcev Sončne pesmi na tem mestu ne bi ponavljal. So me pa seznanili s tem, da so tako ali tako vsi fajmoštri “p***i, pedofili itd., itd.”, ampak ker imam jaz kot njihova pokorna ovčica povsem oprane možgane, se tega ubogi revež ne morem zavedati.
Preslišal sem celo serijo žalitev mene in Cerkve na splošno ter z željo po dialogu poskusil še zadnjič. A na moje vprašanje, kako lahko od ostalih pričakujejo sprejemanje njihove drugačnosti, če sami niso sposobni sprejeti drugačnosti drugega – veroizpovedi recimo – me je glavni na tem debatnem kanalu zabrisal dol. Seveda s pojasnilom, da oni nestrpnežev mojega kova ne potrebujejo in da naj izginem sedaj “farjem jokcat, da me bodo oni že znali potolažit”.
Primer dve: Tudi na letošnji Paradi ponosa ni manjkalo agitacij proti drugače mislečim. Ne le da je organizatorje in udeležence motil Zakon o registraciji istospolnih skupnosti, ki mimogrede istospolnim partnerjem omogoča veliko več kot zakoni, ki jih je prejšnja vladna koalicija (ne)sprejemala več kot 10 let. Motila jih je spet Cerkev, kar so jasno kazali s svojim proticerkvenim vzklikanjem in s transparenti, kjer je bilo moč videti prečrtan krščanski križ. Res strpno!
V zvezi s tem bi bilo zanimivo vedeti, kaj si o taki “strpnosti” mislijo razni inštituti in inštitucije, predvsem tako(samo)imenovane civilne družbe (Mirovni inštitut, razna aktivistična gibanja), in seveda varuh človekovih pravic v Republiki Sloveniji.
Uroš Kopavnik, 2005 (Sončna pesem)
2 comments:
Ne vem sicer kaj me sili v to razpravo ker je brezpredmetna. Glede na do, da vem kako je ko si preveč v neki zadevi ideološko zapečaten.
Vsekakor pa določene stvari niso ravno verodostojne - IRC - nikoli ampak res nikoli ni bil dobro okolje za konstruktivne debate, z nikogaršnje strani.
In kot drugo, glede na to, da sem sledil tako pripravi zakonodaje s področja istospolnih zvez, kot tudi sledim odnosu cerkve do tega vprašanja lahko rečem, da imajo še vedno presneto prav ko trdijo da se jih odriva na rob družbe. Ne, da opravišujem morebitno zajedljivo ravnanje posameznikov, vendar pa je 10% ljudi v populaciji lahko precej težko če jih polovica od ostalih 90% ne sprejema, jih obravnava kot bolne, neuravnovešene, izprijene in ne vem kaj še vse. Ni čudno če kdaj tudi komu poči film.
Glede vaše trditve o (ne)sprejemanju homoseksulcev v slovenski družbi, je po mojem mnenju resnica ravno nasprotna: večina ljudi homoseksualnost sprejema, da ne govorim o medijih, ki gejem in lezbijkam namenjajo zares zavidljivo pozornost.
Redki so tisti posamezniki (ali mediji), ki opozarjajo na negativne posledice družbene promocije homoseksualnosti. Namenoma uporabljam tak izraz, ker obstaja namreč precejšnja razlika v odnosu do tega vprašanja na družbeni ravni za razliko od odnosa do teh ljudi na osebni ravni.
Na družbeni ravni govorimo o (ne-malo-krat agresivnem) gejevskem političnem aktivizmu, ki mu Kristjani nasprotujemo, ker nima občutka in potrpežljivosti za širša družbena vprašanja. Na osebni ravni pa smo seveda vsi ljudje dolžni do istospolnih oseb gojiti spoštovanje, sočutje in ljubezen, ter jih seznanjati, da obstaja tudi pot k svobodi od njihovega stanja.
Objavite komentar