Trditev homoseksualne skupnosti, da je deset odstotkov prebivalstva istospolno usmerjenega, je napačna. Ta predstava, ki temelji na Kinseyevi raziskavi (iz leta 1948), ne velja več kot zanesljiva raziskava zaradi Kinseyeve pomanjkljive metodologije in napačne razlage dobljenih rezultatov. Kinsey je izprašal 5.300 oseb, če so se v zadnjih treh letih udeležile homoseksualnih dejanj. Vendar so te osebe bile predvsem zaporniki, spolni prestopniki, posamezniki v postopku zdravljenja spolnih motenj, moški prostituti in voditelji homoseksualnih skupin. Deset-odstotni izračun je bil torej napačno prenesen na ostalo populacijo.
Za primerjavo: raziskava spolnega vedenja iz leta 1994 je pokazala na vpletenost v istospolne dejavnosti med 2,6% moškimi in 1,2% ženskami. Popolnoma homoseksualno aktivni zavzemajo mesto med 1 in 1,3 odstotka, med odraščajočimi je odstotek še manjši (0,7% fantje in 0,2% dekleta), kar se ujema z raziskavo iz leta 1992, ki je zajela vzorec 36.741 sodelujočih. Do skoraj enakega števila odstotkov so prišli tudi v nekaterih drugih državah kot sta Britanija in Francija.
Vrojeno ali privzgojeno?
Prepričanje v dednost oz. prirojenost homoseksualnosti, ki je eden glavnih argumentov zagovornikov gejevskega gibanja, se je uveljavilo na podlagi razvijanja specifičnega izrazja. Sklicevanje na “spolno nagnjenje” (ang. "sexual preference") so nadomestili s “spolno usmerjenostjo” (ang. "sexual orientation"), toda trditev o genski podlagi homoseksualnosti še zmeraj ni preveč prepričljiva.
Najpogosteje navajana raziskava s strani zagovornikov istospolno usmerjenih je študija Simona LeVaya, ki je odkril, da so se hipotalamusi 19 moških, ki so umrli zaradi AIDS-a, po velikosti znatno razlikovali od domnevno heteroseksualnih možgan. Poročevalec gejevskega časopisa je razkril LeVayevo površno raziskavo, namreč, LeVay je sam priznal, da ni zagotovo vedel za spolno usmerjenost katere od kontrolnih skupin, ampak je le predvideval, da je njihova usmerjenost heteroseksualna. Navsezadnje, če je približno 25% umrlih za AIDS-em utrpelo odpoved živcev, bi nenormalnost hipotalamusa lahko pripisali bolezni sami.
Zaradi pomanjkanja sorodnih primerjalnih skupin ločeno vzgojenih dvojčkov so bile na podoben način negativno ocenjene tudi študije le teh, prav tako pa so bile ovržene zaradi neustreznega števila osebkov, iz česar ni bilo mogoče izpeljati zanesljivih zaključkov. Dejansko so genetski raziskovalci na kolumbijski in harvardski univerzi prišli do zaključka, da obe raziskavi prinašata več dokazov za vpliv okolja na razvoj homoseksualnosti kot za vpliv genske zasnove.
Dodatna študija je pred kratkim raziskovala predel X kromosoma, ki je bil podoben v 33 primerih od 40 nizov istospolno usmerjenih bratov. Odkritje je nemudoma vodilo v zgrešeno domnevo, objavljeno tudi v medijih, da naj bi bil najden “gejevski gen”.
V resnici pa predel kromosoma, ki je bil opisan, vsebuje na stotine genov, ki bi lahko šifrirali neznansko število lastnosti. Navsezadnje je ostalo sedem nizov istospolno usmerjenih bratov, ki niso imeli tega genskega znamenja. Ker so bili fantje v sorodu, so vplivi okolja in izkušnje enako verjetni razlogi za istospolno usmerjenost bratov dvojčkov. Bržkone je način vzgoje podobno vplival na spolno orientacijo. Niti Časopis o človeški spolnosti (Journal of Human Sexuality) ni podprl teorije “gejevskega gena” oz. “gejevskih možganov”.
Zdrav, ne-tvegan življenjski slog
Zdravstveno tveganje, ki je povezano s homoseksualnim življenjskim slogom, je v medijih poredkoma predstavljeno, čeprav je strahovito visoko in dobro dokumentirano. Npr.: med ameriškimi primeri AIDS-a je bilo v heteroseksualnih odnosih okuženih samo 9% ljudi in 2% pri prejemu krvnih transfuzij. Težišče okužb je na homoseksualni praksi in intravenoznem vbrizgavanju drog. Kanadska raziskava o okužbi z virusom HIV iz leta 1996 je poročala, da je bilo 40% istospolno usmerjenih mladih v Vancouvru v zadnjem letu vpletenih v nezaščitene analne spolne odnose. Istega leta je prav tako Health Canada sporočil, da je do 90% moških primerov AIDS-a prišlo s homoseksualno ali biseksualno aktivnostjo.
Okuženost s HIV-om je neposredno povezana s številom partnerjev, ki jih ima oseba. Kakšna je sploh stopnja sprejemljivosti monogamnosti ali celo “zvestobe” med homoseksualci, ki živijo skupaj? Raziskovalca istospolne usmerjenosti dr. David McWhirter in dr. Andrew Mattison sta ugotovila, da bi manj kot 5% istospolno usmerjenih mogli uvrstiti med monogamne, in noben par zvestobe ni obdržal več kot 60 mesecev.
Kanadska raziskava homoseksualnih in biseksualnih moških iz leta 1993 je zabeležila, da gleda na zvezo kot monogamno skupnost manj kot polovica tistih, ki so v trajnejšem odnosu. 46,7% vprašanih je v zadnjem letu zamenjalo več kot 6 partnerjev. Avtorji raziskave so pripomnili, da “je znano, da si moški monogamijo predstavljajo drugače. Moški imenujejo monogamen odnos tudi zvezo, ki traja le nekaj tednov ali mesecev. Serijska monogamija bi morala biti navedena v programih zdravstvenega pouka."
Tveganje samomora
Zagovorniki istospolno usmerjenih opravičujejo svoje zahteve po homoseksualno-prijaznih šolskih programih s sklicevanjem na visoko stopnjo samomorilnosti med homoseksualci. Ta logika temelji na podatkih, ki jih je objavil istospolno usmerjen socialni delavec in aktivist Paul Gibson iz San Francisca. Njegovi izsledki so bili kasneje leta 1989 vključeni v poročilo posebnega zveznega projekta za preprečevanje samomorov. Gibson je zatrjeval, da se med gejevsko mladino zgodi prek 30% samomorov in da je istospolna usmeritev glavni vzrok za njihovo smrt, ki naj bi bila posledica "vase obrnjene homofobije."
Gibson je svoje podatke zbiral po zatočiščih za istospolno usmerjene ubežnike iz problematičnih okolij, med mladimi brezdomci širom po mestih Združenih držav, svoje zaključke pa je podkrepil s Kinseyevo sporno raziskavo. Gibsonov dokument ni bil doslej "nikoli podvržen resni strokovni preverbi, ki se običajno zahteva za objavo v znanstveni reviji, a prav tako ni odkril nič novega," zatrjuje David Schaffer, psihiater in specialist za mladoletniške samomore na kolumbijski univerzi.
Anketa, ki jo je opravil Gallup leta 1991 med 1152 najstniki, je pokazala, da jih je 15% nameravalo narediti samomor, toda nobeden izmed njih ni izjavil, da bi bilo to povezano z njihovo spolno orientacijo. V neobjavljeni študiji, ki jo je na washingtonski univerzi v Seattlu opravila Leona L. Eggert, je med 64 mladimi iz visoko tvegane skupine samo eden od vprašanih kot glavno spodbudo za njegov naklep samomora navedel svojo spolno usmerjenost.
Nezmožnost spremembe
Ali lahko nekdo, ki meni, da je homoseksualen, preide k heteroseksualnosti? Kratek odgovor je: DA. Toda mnogi geji že sam tak predlog čutijo kot žalitev njihovega dostojanstva. Vendarle je vedenjska terapija že v mnogih primerih odkrila svoj trajen uspeh povrnitve spolne identitete: v 65% primerov po petletnem spremljanju in v 71% po šestletnem spremljanju, kakor poročata poznana ameriška seksološka raziskovalca Masters in Johnson (1979). Celo Kinsey je zabeležil preko 80 primerov uspešne “popravne terapije”.
Exodus International je organizacija za podporo in svetovanje homoseksualcem, ki želijo preiti k heteroseksualnosti. Poročajo, da je izmed tisočev strank, katerim so pomagali, 80 do 85% utrpelo spolno nadlegovanje pred 12 letom, 90% jih je bilo "nasilno ločenih" od njihovih staršev istega spola (po navadi zaradi razveze ali alkoholizma), in 90% jih je v otroštvu trpelo poniževanja in stigmatiziranje s strani vrstnikov in vzgojiteljev.
V času, ko je istospolna skupnost deležna večje pozornosti kot kdajkoli, je ključnega pomena, da oblikovalci politike in vzgojitelji natančno pretehtajo, ali je vzgoja, ki predstavlja homoseksualnost kot normalno, zdravo in enakovredno heteroseksualnosti res v večje dobro otrokom. Poučevanje o sprejemanju in spoštovanju vseh ljudi je nujno in pravilno. Otroci se lahko naučijo sprejemati in ceniti druge kljub medsebojnim razlikam - vendar ne v obliki vojskovanja proti homofobiji, ampak v okviru splošnega preperečevanja pojavov nestrpnosti v družbi.
vir: THE GAY MOVEMENT - The Truth
avtorja: Chris Kempling in Alison McKay
Focus on the Family je dovolilo objavo tega besedila
©2004 Focus on the Family (Canada) Association. All rights reserved.
0 comments:
Objavite komentar