Nobenega dvoma ni, da je homoseksualnost stara toliko kot človeštvo samo, saj je vedno obstajal sicer majhen odstotek ljudi, ki jih privlači isti spol. Vendar pa je pojav homoseksualnosti po svoje zapleten in ambivalenten, saj ga je težko opredeliti kot bolezen, prav tako pa ga je težko opredeliti kot povsem normalno stanje. Dejstvo je namreč, da pri spolnem razmnoževanju lahko nastane novo življenje le z združitvijo ženske in moške spolne celice, ne pa morda iz dveh moških ali dveh ženskih spolnih celic, to pa tudi pomeni, da istospolna usmerjenost ne prispeva k razmnoževanju. Tudi sicer je pri ljudeh anatomija telesa prilagojena spolu tako, da sta moško in žensko telo med seboj kompatibilna. Lahko bi torej rekli, da v primeru homoseksualnosti ne gre za lastnost, ki bi bila povsem v skladu z naravo. Tako se pojavlja domneva, da je homoseksualnost posledica genskih mutacij, v novejšem času pa se pojavljajo mnenja, da je istospolna usmerjenost posledica zgodnje socializacije, kar pomeni, da naj bi ljudi naredilo za homoseksualce domače okolje ter družba.
Ravno družbena razsežnost pojava homoseksualnosti pa je posebej v zadnjem času vedno večji problem. Če je bil še nekaj desetletij glavni problem istospolno usmerjenih oseb v tem, da se niso smele deklarirati kot istospolne (kaj šele to kazati z dejanji), če so hotele živeti kolikor toliko normalno, saj tako politični sistem (zakonodaja) kot tudi družba tega nista dopuščala in sta odklon od ustaljenih družbenih norm (heteroseksualna usmeritev) ostro sankcionirala (v mnogih islamskih državah homoseksualnost še danes velja za hud greh), je v zadnjih desetletjih prišlo do revolucionarnih sprememb pri družbenem pojmovanju spolnosti. To se je pokazalo tudi pri odnosu do istospolno usmerjenih oseb, ki jim je uspelo doseči, da so mnoge demokratične države umaknile represivno zakonodajo, usmerjene proti homoseksualcem. Uveljavilo se je namreč načelo, da med človekove pravice sodi tudi pravica do lastne spolne usmerjenosti, ki ni vedno večinska. S tem so istospolno usmerjene osebe vsaj formalno dobile enak status kot ostali državljani. Več težav pa je še vedno pri odnosu večinskega prebivalstva do istospolno usmerjenih oseb, saj je iluzorno pričakovati, da bi vsakdo strpno sprejel pojav homoseksualnosti, ki hočeš nočeš predstavlja neke vrste odklon od ustaljenih družbenih norm.
Vendar pa je razvoj postmoderne v veliki večini evropskih držav – tudi v Sloveniji – prinesel s seboj tudi spremenjeno miselnost, po kateri družbene norme ne morejo biti vezane na naravo, morali ali celo Boga, pač pa naj bi bile zgolj rezultat družbenega dogovora, ki se lahko vsak trenutek spreminja. Po tej logiki bi lahko prišlo tudi do novega družbenega konsenza, da je heteroseksualna zveza nekaj manj normalnega od homoseksualne zveze. Ta sicer karikiran primer kaže na stranpoti tovrstne nove socialne mentalitete, ki je tako povsem razrahljala vezi med naravo, etiko in družbo. Etika je tako podrejena zgolj svobodi posameznika, na površje pa prihaja tisto, kar je prej veljalo za odklonilno. Nič nenavadnega torej, da se vedno glasneje pojavljajo zahteve po uveljavitvi porok istospolnih parov, upoštevajoč posvojitev otrok (kar je po eni strani pričakovano, saj homoseksualni pari svojih otrok po naravni poti ne morejo imeti). Takšne zahteve povsem odražajo temeljni postulat tovrstne miselnosti in sicer da je treba uveljaviti absolutno enakost vseh ljudi – po tej logiki imajo tudi homoseksualci enako pravico do poroke in svojih otrok kot heteroseksualci. Podobna dilema se je pojavila v Sloveniji leta 2001 ob referendumu o oplojevanju samskih žensk – zagovorniki novele so tedaj skušali javnost na vsak način prepričati, da ima vsaka ženska pravico biti mati, tudi če je samska in nima moškega. Kajti če nima naravnih pogojev, da postane mati, ji mora država omogočiti materinstvo in sicer z umetno oploditvijo na stroške davkoplačevalcev.
Izenačiti za vsako ceno
Odveč je na tem mestu ponavljati, kako zahrbtna in nevarna je lahko tovrstna mentaliteta, saj bi po tem principu lahko prišlo do vse več zahtev, ki bi prerasle v pravo izsiljevanje državne oblasti, ki bi morala deliti privilegije pod krinko »izenačevanja pravic«. Predstavljamo si lahko nekoga, ki zasluži sto tisoč tolarjev neto na mesec, in si zaželi avtomobil (na primer ferarri), vreden okrog 25 milijonov tolarjev. Sam ne bi bil sposoben odplačati avtomobila (razen če je prihranil ali kaj podedoval). Mu je zaradi tega, ker sam ni sposoben kupiti dragega avtomobila, država dolžna zagotoviti ta avtomobil, da bo izenačen s pravicami tistih, ki ta avtomobil že imajo? Verjetno ne. Vse to kaže na to, da se v sodobni postmoderni družbi čezmerno poudarja človekove pravice, pozablja pa na človekove dolžnosti. In kar je še huje – odpravlja se bogastvo različnosti in pravičnost glede na različnost položajev, uveljavlja pa se model tako imenovane Prokrustove postelje, ko je potrebno vse izenačiti za vsako ceno.
V tem kontekstu močno izstopa ravno problem statusa istospolnih oseb v Sloveniji. Leta 2005 je bil namreč v Sloveniji končno sprejet zakon, ki ureja status istospolno usmerjenih oseb, na katerega je bilo treba čakati več kot deset let, ko je bilo mogoče slišati le prazne obljube. Pomenljivo je, da je zakon sprejela politična opcija, ki je na oblasti šele od oktobra 2004 in velja za tradicionalno »neprijazno« homoseksualcem, medtem ko je levo-liberalni blok v minulih dvanajstih letih, ko je imel oblast, omenjenega zakona ni uspel spraviti skozi parlamentarno proceduro. Kaj natančno se je dogajalo in kaj sedanji zakon vsebuje, niti ni več pomembno. Istospolno usmerjene osebe so tako šele zdaj dosegle zakon, ki kolikor toliko ureja njihov status (jasno je, da noben zakon ni idealen), vendar je že kmalu sledila povsem užaljena reakcija gejevskih aktivistov, ki so v svojih javnih manifestacijah pravkar sprejeti zakon grobo napadli. V čigavem imenu?
Prometni znaki s prečrtanimi križi
Vprašamo se lahko, zakaj takšna reakcija na omenjeni zakon. Je morda vzrok dejstvo, da zakona ni sprejela »prava« politična opcija? Znana je namreč velika alergija gejevskih aktivistov na politično opcijo, ki jo v javnosti poznamo kot desno in naj bi bila že po definiciji nestrpna, izključevalna in celo zatiralska (takšna podoba »desnice« se je v minulih dvanajstih letih povsem uveljavila v medijih, vendar pa so lanske državnozborske volitve pokazale, da se volilci prej ali slej naveličajo poslušanja vedno enih in istih fraz). Da seveda ne govorimo o Cerkvi, ki naj bi predstavljala glavnega krivca za slab položaj gejev in lezbijk. Znano je namreč, da je gejevska aktivistična srenja do Cerkve in krščanstva neizprosna – s Cerkvijo ni kompromisov. Nič nenavadnega torej, da se na javnih manifestacijah homoseksualcev pojavljajo prometni znaki s prečrtanimi križi, ki jasno kažejo odnos ne samo do Cerkve kot celote, pač pa tudi do vernih ljudi in krščanstva kot takega.
Nasprotovanje = homofobija?
Takšni in podobni ekscesi seveda mečejo slabo luč zlasti nad tiste gejevske aktiviste, ki že leta in leta tožijo zaradi nestrpnosti slovenske družbe do istospolno usmerjenih oseb. Sodeč po njihovih izjavah bi lahko sklepali, da je Slovenija glede (ne)strpnosti do homoseksualcev nič manj kot črna ovca in da je nestrpnosti pri nas zelo veliko. Vendar se je doslej vedno izkazalo, da je šlo v primeru napadov na homoseksualce za ekscese nestrpnih posameznikov, medtem ko so parade ponosov in podobne manifestacije skoraj vedno minile brez ekcesov (glede na dobro medijsko pokritost bi novinarji zelo težko spregledali kakšen primer nasilja zaradi homofobije). Pojavlja se torej vprašanje: ali je nasprotovanje homoseksualnim porokam in posvojitvam otrok že homofobija? Demokratičen političen prostor s kolikor toliko razvito civilno družbo bi verjetno razvil normalen diskurz o teh vprašanjih in ne bi prihajalo do pojavov, kakršnim smo priča v Sloveniji, ko se kritičnim stališčem do homoseksualnih porok odreka legitimnost in jih celo mečejo v isti koš s pravimi nestrpneži. Žalostno je, da pri tem početju sekundirajo celo mnogi politiki in novinarji. Na mestu pa je tudi vprašanje, kako spodobno je promoviranje spolne usmerjenosti na ulici, saj spolnost nenazadnje sodi v človekovo intimno sfero. A to je že druga zgodba.
Gašper Blažič
______________________________________
Nagrajeni prispevek natečaja na Kapis.org 16.8.2005
0 comments:
Objavite komentar