Ali je homoseksualnost ozdravljiva?

Da.

V puberteti gre lahko za prehoden pojav. So primeri, v katerih se homoseksualnost pojavi v prvih mladostnih letih. To dejstvo je nekatere privedlo do mnenja, da so poskusi bojevanja zoper homoseksualnost nesmiselni. Danes je najbolj v modi teorija, da homoseksualnost temelji na duševni motnji tako imenovanega »čuta spolne identitete«. Dejstva kažejo, da homoseksualci niso prizadeti le v svojem spolnem elementu, temveč v svojem celotnem čustvenem svetu. Njihovo čustveno življenje, denimo, močno sovpada s tesnobnim, prisilnim in depresivnim svetom, ki ga zaznamujejo depresije, razdražljivost, problematika odnosov do drugih in psihosomatski problemi. V določenih vidikih svojega čustvenega življenja niso zmožni dozoreti in biti odrasli in kljub temu, da bi radi dali vtis veselosti in dobrovoljnosti, notranje niso srečni. Vzrok tega ni v diskriminaciji, za katero hočejo obsoditi družbo, ki naj bi jih naredila za »žrtve«, temveč v silah, ki delujejo v notranjosti prizadetih (...)



Mnogi ljudje ne vedo, da psihični izvor stanja homoseksualnosti ni nobena skrivnost in da jo je mogoče zdraviti. Metoda, ki jo uporabljamo, ima dva dela: prvi obstoji v tem, da prizadetemu pomagamo dobiti jasno sliko o njegovi istovetnosti in njegovem čustvenem svetu; druga je, da se sprijazni z dejanskim stanjem. Poskušamo doseči, da se osebe smejejo same sebi (humor je lahko zelo zdrav) in da si pridobijo pozitivne navade: pogum, poštenost do samega sebe, disciplina do sebe, sposobnost ljubiti druge. Dokler homoseksualec ne izgubi svojih nevrootroških navad.
Bistveno je nevtralizirati kronično pomilovanje samega sebe. Reči moramo:

- V tridesetih odstotkih primerov je ozdravljenje popolno: ti ljudje pridejo do tega, da razvijajo normalno spolno in čustveno naravnanost in navade in odraslo čustveno življenje. Seveda pa samo spolno ozdravljenje ne bi bilo popolno ozdravljenje.

- Drugih trideset odstotkov oseb se spremeni bolj ali manj postopoma, izgubi svoje fiksne homoseksualne ideje in privzame novo čustveno zadržanje, čeprav ne v zadostni meri, da bi smeli govoriti o popolnem ozdravljenju.

- So pa tudi drugi, ki napredujejo skrajno počasi zaradi svojega težkega nevrotičnega stanja, toda tudi ti – če jim pomagamo z nego in konstruktivnim zdravljenjem – dobijo moč in pogum in tako počasi premagajo svoje depresije, nevroze in tesnobe.

Celoten članek na si.catholic.net.